Iz vstaje v stranke

Pol leta po protestih vseslovenske ljudske vstaje, ko je bilo dovolj časa (tudi za dnevniško) refleksijo, sta začeli iz vstajniškega vrenja nastajati dve stranki. Najprej je preoblikovanje v stranko (in gibanje) napovedala Iniciativa za demokratični socializem. Mladi levičarski intelektualci, ki delujejo (večinoma) v Delavsko-punkerski univerzi, se v svojem programu zavzemajo za postopno preoblikovanje družbe v demokratični socializem, z regulacijo, če ne že odpravo trga in konkurence. Za revolucijo v pravem pomenu besede. Toda ne gre za vračanje v nekdanji jugoslovanski samoupravni socializem, ampak za socializem 21. stoletja, ki bi temeljil na sodelovanju, kar je mogoče doseči le »z demokratizacijo celotne družbe, vse od vodenja podjetij in organizacij do koordinacije družbenih sistemov, od razpolaganja z družbenimi in naravnimi viri do upravljanja državnih zadev…«.

V tej smeri so zasnovani tudi predlagani kratkoročni ukrepi za izhod slovenske družbe iz krize, ki dajejo polnomočje delavskemu razredu v boju s kapitalom. Zdaj je delavstvo zaradi brezposelnosti, prekarnih oblik dela in nižanja socialnih pravic zelo fragmentirano, s politično organizacijo pa ga je treba usposobiti za (revolucionarne) družbene spremembe, kar bo – tudi za entuziaste v Iniciativi – trd oreh.

V nastajajoči stranki Solidarnost, ki prav tako vznika iz vstajniškega vrenja, pa niso naklonjeni revolucionarnim spremembam. Dr. Marko Mandelc pravi, da verjamejo v »klasične liberalne in socialne vrednote«, sebe pojmujejo kot socialno stranko, ki »s solidarno in pravično porazdelitvijo dobrin korigira slabosti trga in konkurenčnosti«. Med drugim se zavzemajo za pluralizem lastnine, ekonomsko demokracijo, za ustanavljanje zadrug ter uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi ga financirali z drugačnim modelom socialnih transferjev. »Dovolj je bilo zategovanja pasu, dovolj zmerjanja državljanov, dovolj rušenja pravne države in dovolj političnih igric, ki so jih vsiljevale elite, da so nemoteno kradle, goljufale in škodovale. Čas je za prečiščenje,« je poudaril Mandelc. Stranka Solidarnost je bila uradno ustanovljena 14. decembra, na kongresu v Ljubljani pa so izvolili tudi kolektivno predsedstvo. Poleg Mandelca so v njem še Marina Tavčar Krajnc in Uroš Lubej. Različne javnomnenjske analize Solidarnosti, v malo manjši meri pa tudi Iniciativi za demokratični socializem, pripisujejo relativno visok potencial.

Etablirane politične in gospodarske elite, ki očitno niso niti pomislile, da bi prevzele kakšno od vstajniških zahtev, so (za zdaj) previdno tiho ob nastajanju novih strank. Nekateri so tudi zajedljivi. To se jim, zlasti levosredinskim, lahko na volitvah vrne kot bumerang.