Reševanje bank

Skrbni pregled bančnega sektorja, ta je vključeval izvedbo pregleda kakovosti sredstev in izvedbo stresnih testov, je razkril, da kapitalsko luknjo v slovenskih bankah lahko zakrpamo brez zunanje pomoči. Domači in tuji finančni analitiki, ki so mesece strašili, da položaj ni obvladljiv, in napovedovali, da bo Slovenija šesta država v območju evra, ki bo potrebovala pomoč trojke, so takoj po objavi rezultatov ploščo obrnili: naenkrat je bila luknja v slovenskih bankah »obvladljiva«, ukrepanje »vidno«, številke »kredibilne.

Dobre tri milijarde evrov, kolikor bo državo stala dokapitalizacija treh državnih bank NLB, NKBM in Abanke, ni zanemarljiv znesek, vendar se mu ni mogoče izogniti. Sanacija bančnega sistema je prvi pogoj za izhod iz recesije. Si pa ne gre delati utvar. Samo z dokapitalizacijo in prenosom slabih terjatev na slabo banko ni mogoče odpraviti kreditnega krča. To je šele prvi korak na poti k okrevanju. Stroški sanacije bi bili precej nižji, če bi banke dokapitalizirali takoj po izbruhu krize, kot so ravnale številne druge evropske države in zlasti ZDA. Zdaj mora država pod pritiskom Evropske centralne banke in evropske komisije banke izdatno zaliti s kapitalom, celo tako zelo, da bodo med kapitalsko najmočnejšimi v območju evra.

Pomenljiva je tudi velika razlika med rezultati stresnih testov po metodah od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Družba Roland Berger, ki je stresne teste opravila po metodi od zgoraj navzdol, je po najbolj pesimističnem scenariju ugotovila 3,28 milijarde evrov veliko kapitalsko luknjo, družba Oliver Wyman, ki je stresne teste opravila po metodi od spodaj navzgor, pa je ugotovila še za 1,5 milijarde evrov večjo luknjo. Nazadnje se je upoštevala večja luknja, kar za državo pomeni višje stroške dokapitalizacije. Velika razlika zbuja dvom o doslednosti stresnih testov, ob njej pa se postavlja tudi vprašanje, čemu za vraga je država plačala izvedbo dragih testov po dveh različnih metodah, če je nato rezultate, pridobljene po eni od metod, preprosto prezrla. Še bolj skrb zbujajoče je, da je zagotavljanje kapitalske ustreznosti slovenskih bank postalo priročna krinka za privatizacijo. Vlada je napovedala prodajo vseh treh ključnih slovenskih bank, torej NLB, NKBM in Abanke. Res je, da je bilo gospodarjenje v teh bankah slabo, vendar tudi zasebno lastništvo ni jamstvo za poštenejše poslovanje. Večina ključnih ameriških in evropskih bank, ki so jih države pred bankrotom reševale z davkoplačevalskim denarjem, je bila zasebna. Krize v Sloveniji ni povzročila državna lastnina, zanjo so odgovorni menedžerji in njihovi nadzorniki, ki so z javno lastnino razpolagali, kot da je zasebna.