Strah pred zadrugami

Čeprav v Evropski uniji deluje več kot 160 tisoč podjetij v lasti zaposlenih, ki so v glavnem uspešno prebrodila krizo, se v Sloveniji gospodarske in politične skupine očitno bojijo delavskih zadrug. V njih namreč ni cilj poslovanja dobiček za vsako ceno. Zato so ob poskusih ustanavljanja zadrug previdno tiho. Tiho so bili, ko so delavci na razvalinah Novolesa nameravali nadaljevati proizvodnjo v zadrugi Novi Novoles. Zaradi nepravočasne zagotovitve varščine in ugotovitve stečajne upraviteljice, da tovarno »želijo v najem s postopnim odkupom«, projekt ni uspel. Tovarno pa je dobil kupec, ki je zanjo ponudil trikrat manj, kot so ponujali zadružniki.

Neuspešno se je razpletla tudi zgodba zaposlenih v Večeru, ki so nameravali odkupiti Večer od Dela. Navdušenje je splahnelo ob premisleku ljudi, ki bi se morali zadolžiti za delež v zadrugi. Tudi delavcem mariborske tovarne Armal ni uspel podvig z nadaljevanjem proizvodnje v zadrugi Novi Armal.

In država? S spremembo zakonodaje o podpornem okolju za podjetništvo v septembru so sicer tudi zadruge postale upravičene do poroštev paradržavnih družb in skladov, vendar bo treba marsikaj narediti na poti uveljavljanju delavskih zadrug, ki so tako kot druga podjetja tržni subjekti, drugačni pa sta njihova notranja organiziranost in filozofija delovanja, saj temeljita na načelih vzajemnosti in demokracije.