Koga pa ti nosiš?

Navadno bi bil odgovor na vprašanje v naslovu enoznačen: Armanija, Versaceja, Valentina, a po aprilski zrušitvi tovarne tekstila v predmestju glavnega mesta Bangladeša, kjer je pod ruševinami umrlo 1100 šivilj in krojačev, še vsaj toliko pa je bilo poškodovanih, je vprašanje dobilo povsem novo razsežnost.

Večinoma nosimo cenena oblačila iz azijskih in drugih držav v razvoju, iz tovarn, kjer v nemogočih razmerah izgorevajo in zgorevajo mlade šivilje, zaposlene predvsem zato, ker so edine zmožne slediti hitremu tempu proizvodnje. Jasno je, da v nekajevrskih majicah nosimo soodgovornost za njihove tragedije. A zgoditi se je morala nesreča z izjemnim številom mrtvih, da smo se o tem začeli resno spraševati.

Pa se je s tem kaj spremenilo? Odgovora na to vprašanje ni. Evropski in ameriški veletrgovci z oblačili so napovedali zaostritev nadzora nad dobavitelji. Tovarne bodo morale imeti klimatizirane prostore in urejene požarne izhode. Prav požari so namreč v prenatrpanih tovarnah do sedaj terjali največ žrtev – če delavci niso umrli zaradi ognja, so umrli v stampedu, ko so bežali k izhodu. Postopoma naj bi se zvišale tudi plače zaposlenih, saj ti zdaj za 96 ur dela na teden na mesec prejemajo po 30 evrov, kar ne zadostuje niti za kritje osnovnih življenjskih stroškov.

Poleg pritiska zahodnih potrošnikov se bedi upirajo tudi sami izkoriščani: v začetku decembra so požgali eno največjih tekstilnih tovarn v Bangladešu in povzročili za več kot sto milijonov evrov škode.