Junaki našega časa

Čeprav so pri Košarkarski zvezi Slovenije po evropskem prvenstvu v košarki pohiteli z naštevanjem zavidanja vrednih številk o obisku tekem, prodanih vstopnicah in ocenjenih prihodkih, povezanih s prvenstvom, je jasno, da je bil najpomembnejši učinek tega, da je potekalo v Sloveniji, nemerljiv. Spet se je pokazala moč čustev, ki jih zbujajo kolektivne športne izkušnje, pri vračanju optimizma in združevanju razdeljenega naroda. Kot je zapisal Marcel Štefančič, »ljudstvo je spet po dolgem času kolektivno uživalo«. Košarka je na naslovnicah in v prvih minutah televizijskih poročil za tri tedne zamenjala gospodarsko-finančno črno kroniko. Pred televizijske zaslone je bilo med tekmami slovenske reprezentance v povprečju prikovanih kar 350 tisoč ljudi, zadnje minute tekme z Grčijo je samo pred televizorji videlo več kot pol milijona ljudi.

Res je, da nismo samo uživali, temveč pogosto tudi izgubljali živce in se držali za glavo ob (za nekatere vprašljivih) taktičnih potezah zdaj že nekdanjega selektorja Božidarja Maljkovića. Že ob porazih z reprezentancama potolčene Poljske in odpisane Finske, kaj šele ob usodnih porazih s Hrvaško in kasneje Francijo. Spet je bil usoden četrtfinale, izgubili so tekmo s kasnejšim prvakom. So pa prvenstvo vseeno končali z zmago, pa čeprav v tekmi za »le« peto mesto z Ukrajino. A lahko je seveda biti selektor pred televizorjem …

Čeprav je to evropsko prvenstvo veljalo za zadnjo priložnost najuspešnejše košarkarske generacije za medaljo, se je izkazalo, da je bilo, tudi zaradi odpovedi izkušenih Bena Udriha in Erazma Lorbka, pravzaprav v resnici začetek nove dobe. Goran Dragić se je dokončno utrdil v vlogi nespornega vodje reprezentance, njegov brat Zoran pa kot njen neizčrpni motor. In tako namesto da bi se z nostalgijo spominjali zlatih časov slovenske košarke, raje z nestrpnostjo pričakujemo svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Španiji.

V času, ko se pomanjkanje denarja v slovenskih športnih klubih začenja vedno bolj kazati tudi pri njihovem tekmovalnem dometu, so košarkarji pokazali, da glede na število prebivalcev in finančna sredstva Slovenija še vedno ostaja športni fenomen. In čeprav je bilo pred prvenstvom slišati črnogleda opozorila o skorajšnjem zatonu reprezentančne košarke in praznih košarkarskih igriščih, naj bi prav navdušenje oziroma vsesplošna košarkarska evforija vnovič obrnila trend vpisa v košarkarske šole in mladim povrnila zanimanje za ta šport.

Evropsko prvenstvo v košarki je bilo za današnje razmere največji športni dogodek, kar jih je realno sposobna pripraviti Slovenija. In čeprav je imelo zaradi poznejših odpovedi sodelovanja nekaterih mest in zaradi težav pri obnavljanju dvoran pridih improvizacije, bi gledano iz današnjega zornega kota naredili veliko napako, če bi se mu odrekli.