Inovacije in neenakost

Če so rezultati gospodarske rasti razporejeni zelo neenakomerno, se družbene vezi krhajo. Tisti, ki se jim spodmikajo tla pod nogami, predvsem mladi, lahko postanejo nezadovoljni, temu pa sledi zamera. To je bil ključni dejavnik pri uporih arabske pomladi; in kot so pokazali protesti v Čilu, Braziliji, Izraelu, Turčiji in Indiji, se družbena napetost zaradi neenakosti stopnjuje povsod po svetu.

Seveda se neenakost pri prihodkih povečuje že desetletja. Čeprav so številne države v razvoju in tiste, ki doživljajo gospodarski preporod, milijone svojih prebivalcev rešile iz skrajne revščine, so se potihoma vsi zavedali, da rast pomeni večjo neenakost. A zdaj k neenakosti izrazito pripomoreta vse hujša brezposelnost in podzaposlenost, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) julija poročala na vrhunskem srečanju G20.

Po finančni krizi, ki se je začela leta 2008, v razvitih državah povprečna brezposelnost med mladimi v povprečju dosega 16 odstotkov, v nekaterih evropskih državah pa celo presega 40 odstotkov. Zato se je izziv vključujoče rasti premaknil na vrh svetovnega gospodarskega političnega dnevnega reda. Kot ugotavljajo v globalnih napovedih, ki jih pripravlja Svetovni gospodarski forum, bo večanje plačnega razkoraka drugi najpomembnejši svetovni trend v 2014, takoj za napetimi razmerami na Bližnjem vzhodu.

Razlike pri plačah se povečujejo iz več razlogov, ki zajemajo vse od usposobljenosti, primerne tehnološkemu napredku, do korupcije. A ne glede na razlog je izjemnega pomena, če se ljudje lahko vrnejo na produktivno, koristno delovno mesto, za kar bi bila nujna maksimalna prizadevanja držav, delodajalcev in skupin civilne družbe na številnih frontah.

Za začetek bi morali prebivalstvu omogočiti dostop do kakovostnega šolanja in zdravstva: zdrava, izobražena oseba je tudi zaposljiva oseba. V številnih državah je to še vedno resna težava. A občuten napredek, ki so ga že dosegli v nekaterih državah z nizkimi dohodki, razkriva, da se tu skrivajo velike možnosti. Pomislimo na Brazilijo, ki je na začetku tisočletja doživljala buren razcvet, in v tem obdobju so se razlike pri dohodkih dejansko zmanjšale. K temu je med drugim pripomogla tako imenovana bolsa familia (družinski dodatek), ki so jo uvedli pred desetletjem. Ta mesečni gotovinski dodatek dobivajo matere, če poskrbijo, da otroci hodijo v šolo in jih vozijo na redne zdravniške preglede.

Inovativni program ni le naložba v človeški kapital več milijonov otrok, temveč hkrati omogoča materam, da delajo. Takšni premišljeni dodatki za družbeno koristno vedenje bi lahko iz revščine pomagali milijonom ljudi. Vendar sta izobrazba in zdravje šele prvi korak. Prerazporeditev je sicer nujna, vendar iz praktičnih in političnih razlogov ni dovolj, da bi že sama po sebi zagotovila vključujočo rast.

Pogosto je slišati, in to z razlogom, da vse večji razkorak pri prihodkih večinoma odraža tehnološke spremembe, zaradi katerih so v mnogih gospodarstvih izginila delovna mesta za proizvodne, a tudi za nekatere pisarniške delavce, sadovi večje produktivnosti pa se stekajo samo k dobro izobraženo eliti. A digitalna revolucija bi lahko omogočila tudi vključujočo rast. Internetne aplikacije in druge nove možnosti komuniciranja prinašajo znanje in informacije milijonom revnih ljudi.

Takšen primer je spletna stran babajob.com, ki jo je odprl Microsoftov raziskovalec v Indiji, da bi tamkajšnjemu sivemu sektorju posredoval boljše možnosti za zaposlitev, in sicer tako, da je prek spleta, mobilnih aplikacij, kratkih sporočil in glasovnih storitev povezal delodajalce in iskalce zaposlitve. Ko se je v Keniji udomačila uporaba mobilnih telefonov, so operaterji mrež uvedli storitev M-pesa, s katero lahko vsak lastnik mobilnika hitro in poceni nakazuje denar – kar je pravi blagoslov predvsem za najmanjša podjetja.

Oba primera – in podobnih je še veliko – sta pobuda zasebnega sektorja, ne države. In to nas napeljuje še na naslednji korak pri iskanju rešitve: večja učinkovitost trga z delovno silo. V številnih državah z veliko brezposelnostjo delodajalci ne morejo najti ljudi z ustrezno kvalifikacijo. Rešitev je dvodelna: boljši podatki o trgu in učinkovitejša povezanost med sektorjem izobraževanja in sektorjem dela.

Specializirana spletišča za iskanje dela omogočajo zaposlovanje. A uspešen prehod iz šole v službo bi se moral začeti že prej, ko so bodoči delavci še mladi. Ključno je izobraževanje v otroških letih, vendar mora voditi h kakovostnim šolam, ki zagotavljajo učinkovito usmerjanje na poklicno pot in kakovostno svetovanje. Dokazi jasno kažejo, da države, ki veliko vlagajo na tem področju, dosegajo boljše rezultate kot države, ki vlagajo manj.

Večina držav si sicer želi preobrazbe v družbo znanja, vendar to ne bi smelo pomeniti omalovaževanja tehničnega in poklicnega izobraževanja. Nasprotno, dobro razvito gospodarstvo potrebuje številne veščine, in kakovostno tehnično izobraževanje, sploh če se nadaljuje z učinkovitim vajeništvom, omogoča gladek prehod iz šole v službo. Nemčija, Avstrija, Švica in druge razvite države so na tem področju lahko zgled. V Nemčiji je stopnja brezposelnosti med mladimi manj kot osemodstotna in neprekinjena ponudba usposobljene delovne sile omogoča ohranjanje njene uspešne izvozne usmerjenosti.

Ta model seveda ni primeren za vse države – če nič drugega, je zanj potrebna visoka stopnja zaupanja med delavci in vodstvom. A nekatere modele bi lahko prilagodili za uporabo drugje. Države v skupini G 20 so pred kratkim sprejele obsežne smernice za kakovostno vajeništvo; v okviru teh širokih možnosti bi vse države članice morale sprejeti najprimernejšo strategijo zase.

Virtualno usposabljanje, na primer, ljudem omogoča, da uporabo dragih strojev vadijo, ne da bi se vmešavali v dejansko proizvodnjo in brez tveganja, da bi jo poškodovali. Podobno je z brezplačnimi spletnimi tečaji, ki so prav tako vse bolj razširjen način usposabljanja in omogočajo, da je vrhunsko poučevanje ob zelo nizkih stroških dostopno najširši javnosti.

Inovativnih pristopov za enakomernejšo porazdelitev rezultatov gospodarske rasti je veliko in pridružujejo se jim vedno novi. Vsi pa opozarjajo na temeljno dejstvo: da mladi in deprivilegirani ljudje našli službo, ki jim bo v zadovoljstvo in ponos, morajo pri tem pomembno vlogo prevzeti države, delodajalci, izobraževalne ustanove in skupine civilne družbe. Od tega je odvisna dolgoročna uspešnost našega gospodarstva.

Stefano Scarpetta je direktor za zaposlovanje, delovne in socialne zadeve pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

© Project Syndicate, 2013