Konservativna pomračitev uma v Evropskem parlamentu

Pred nedavnim sem na predavanjih o reproduktivnih pravicah, ki so sestavni del človekovih pravic žensk, kjer sem med drugim govorila tudi o pravici do prekinitve nosečnosti, zavedajoč se občutljivosti obravnavane tematike dejala: »Ker vem, da sem bila kdaj že napačno razumljena, naj poudarim, da ne propagiram splava. Zavzemam pa se, za pravico žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, ta pravica pa vključuje tudi pravico o svobodnem odločanja o rojstvu svojih otrok vključno s pravico do prekinitve nosečnosti.«

V Sloveniji ženske to pravico imamo in so jo (za njih in za nas) izborile politično močne ženske v zavezništvu z razsvetljenimi moškimi že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar marsikatera med nami ne ve, da povsod ni tako in, da so v nekaterih evropskih državah ženskam te pravice močno omejene ali kršene. Od časa do časa se celo meni zdi, da govorim stvari, ki so ali naj bi bile samoumevne in na katere ni potrebno več opozarjati, kot da bi bile nekatere pravice samoumevne in ireverzibilne.

Pa seveda, žal ni tako!

Evropska unija je kar zadeva pravice žensk in posebej spolne pravice in pravice povezane z reproduktivnim zdravjem raznolik prostor. V njej so države, kjer so te pravice ne samo priznane ampak država zagotavlja tudi pogoje za njihovo uresničevanje in boj pogosto, kot bi predpostavljali tudi države, ki ženskam te pravice kratijo sklicujoč se predvsem na tradicijo in verske običaje. Prav zaradi tega, ker so v nekaterih močnih in velikih državah konservativne sile še posebej v ospredju in odločilno vplivajo tudi na konservativne politične grupacije v Evropskem parlamentu, le ta na področju zaščite nekaterih pravic žensk ne uspe sprejeti zakonodajnih ukrepov, ki bi ženske bolje ščitili.

Tako je bila, cinično, prav na mednarodni dan človekovih pravic, 10. decembra 2013 v Evropskem parlamentu znova zavrnjena resolucija portugalske poslanke Edite Estrela o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah. Kot poudarjajo, je poročilo samoiniciativno in nezavezujoče ter nima pravnih posledic na politike spolnega in reproduktivnega zdravja držav članic. Pa vendar bi lahko bilo pomembna referenčna točka v nacionalnih, regionalnih razpravah in celo v spoprijemih na globalni ravni. A so, ne prvič in, bojim se, da tudi ne zadnjič, skrajno konservativne sile s svojimi dobro organiziranimi dezinformacijskimi kampanjami dosegle (podobno kot pri nas ob sprejemanju Družinskega zakonika), da so poslanke in poslanci Evropskega parlamenta poročilo zavrnili. Še več, z izjemno majhno večino so sprejeli alternativo konservativno resolucijo, ki podaljšuje dosedanjo prakso te institucije, da so politike, ki naj bi urejale vprašanja družine in zdravja v pristojnosti držav članic.

Omenjeno, zavrnjeno poročilo pa je sicer nastalo na podlagi dveh pomembnih izhodišč in sicer, da gre pri uresničevanju reproduktivnih pravic za človekove pravice žensk in, da bi z uveljavljanjem teh pravic pomembno prispevali k večji enakosti spolov. Indeks enakosti spolov namreč kaže, da je enakost spolov v državah, kjer ženske o spolnosti in reprodukciji svobodno odločajo, država pa jim s svojimi politikami in ukrepi to omogoča višja, kot v državah, v katerih ženske teh pravic nimajo. V času, ko so politične in gospodarske razmere velika grožnja spoštovanju spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic in, ko je finančna kriza skupaj s krčenjem proračunskih sredstev pripeljala tudi do tega, da se v državah članicah pojavljajo težnje po privatizaciji zdravstva ter omejevanju dostopa do zdravstvenih storitev in njihove kakovost ter v času ko so se o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah po Evropi začela krepiti skrajno konservativna stališča, ki niso naklonjena pravici do izbire, naravnost primeren trenutek, da se države zaveže k drugačnim ravnanjem na tem področju.

Zavrnitev takšne resolucije zato pomeni, da na ravni politik EU ni pripravljenosti odločneje poseči po pro- aktivnem delovanju na tem področju. Še več ob tem, da so nekatera dejstva na tem področju znana, pomeni tudi, da za večino sedanjih članic in članov Evropskega parlamenta ne predstavlja problema, ki ga je potrebno rešiti, če:

- njeni državljani in državljanke v posameznih državah ne morejo dostopati do varnih, učinkovitih, cenovno dostopnih in sprejemljivih načinov uravnavanja plodnosti po lastni izbiri;

- je predvsem v novih državah članicah (Litva, Latvija, Romunija, Madžarska, Romuniji in Bolgariji) smrtnost mater ob porodu še vedno visoka;

- imajo v istih državah najvišji delež mladostniških nosečnosti in splavov in spolno prenosljivih bolezni;

- v istih državah narašča oz. ne pada delež rodnosti in neželena nosečnost med mladimi ter prav zato najstniške matere redkeje dokončajo srednjo šolo in pogosteje živijo v revščini;

- ena od članic Unije zakonsko prepoveduje splav brez vsake izjeme (Malta), če v treh drugih (Irska, Poljska, Luksemburg), zaradi omejevanj, splošne nepripravljenosti, strahu pred izvajanjem splavov, ta zakonito opravlja zelo redko ali sploh nikoli;

- je zaradi ugovora vesti mnogim ženskam preprečen dostop do storitev reproduktivnega zdravja (informacije, dostop in nakup kontracepcije, nosečniško testiranje in zakonita prekinitev nosečnosti), saj ponekod (Slovaška, Madžarska, Romunija, Poljska, Irska, Italija) skoraj 70 odstotkov vseh ginekologov in 40 odstotkov vseh anesteziologov posega po ugovoru vesti pri nudenju splava);

- sedem od desetih žensk (po ocenah) v življenju doživi fizično in/ali spolno nasilje.

Povsem jasno je torej, da gre tokrat za pomembne pravice žensk in če te niso uresničene to pomembno vpliva na utrjevanje njihovega neenakega, podrejenega položaja. Nedvomno je tudi, da so ob nekaterih izjemah najbolj ogrožene prav ženske v novih državah članicah. Povsem jasno tudi je, da bo ne-ukrepanje najbolj prizadelo mlajše, manj izobražene, revnejše ženske in priseljenke.

In ne kaže pozabiti: tokrat je šlo v največji meri za pravice žensk, naslednjič bo na vrsti kdo drug. V letošnjem letu bomo volili nove poslanke in poslance Evropskega parlamenta, dobro kaže premisliti, komu bomo dali mandat, da v našem imenu odloča o pomembnih vprašanjih.

Dr. Milica Antić Gaber je strokovnjakinja za ženske študije in feministično teorijo, predsednica slovenskega sociološkega društva in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani