Čas za novo (politično in medijsko) govorico

Italija je že skoraj iz krize, je dejal italijanski premier Enrico Letta ob koncu leta. Tudi njegov minister za finance je dejal, da se stanje gospodarske aktivnosti v Italiji zvišuje. A zadnji statistični podatki politike postavljajo na laž, piše novinar Michele Azzu v britanskem časopisu Guardian. Stopnja brezposelnosti je v Italiji 12,5-odstotna, kar je najvišja brezposelnost po letu 1977. Stopnja brezposelnosti med mladimi pa je kar 41,2-odstotna. Kljub temu v najbolj spremljanih medijih zgodb o obupanih navadnih državljanih ni. Politiki in medijski svet še vedno delujejo kot pred krizo, kot bi se nič ne zgodilo in spremenilo.

V besedilu je Azzu, ki vpliv krize na življenje Italijanov spremlja že od njenega začetka, izpostavil zgodbo odpuščenih odvečnih delavcev, ki so kot protest proti zaprtju »njihove« tovarne zasedli zapuščen zapor na otoku Asinara. »Njihova ideja se mi je zdela fantastična,« piše Azzu. To je bil prvi korak vstran od ustaljenih norm. »Namesto da bi se odpravili v Rim, kjer bi kričali v parlament, so se odločili oditi za rešetke, v najbolj izoliran kraj v Italiji, kjer niso škodili nikomur.«

Ker razen lokalnega časopisa o njih ni poročal noben italijanski medij, jim je publiciteto poskusil zagotoviti kar sam. S španskim kolegom novinarjem sta se odpravila na otok in beležila življenje »delavcev-zapornikov«. Zgodbe sta objavljala na blogu Otok odvečnih (L'isola dei cassintegrati). Ime sta izbrala kot parodijo na v Italiji zelo gledan resničnostni šov Otok slavnih (L'isola dei famosi), saj se je ravno takrat začela nova sezona tega šova. Pozornost pa so pritegnila tudi s pripisom, da je Otok odvečnih »edini resnični resničnostni šov«. V zelo kratkem času je njuno pisanje začelo spremljati več deset tisoč Italijanov, delavci pa so iz osame prišli na naslovnice in v »prime time« italijanskih medijev.

Delavci so sicer na otoku ostali eno leto, a blog živi naprej in je glavni vir poročanja o italijanskih delavcih. Leta 2012 je postal partner tednika L'Espresso in dobil priznanje na mednarodnem novinarskem festivalu v Perugii. »Blog ni več naša last ali last delavcev z Asinare. Pripada skupnosti. Prek njega se izražajo vodje protestov, revni, prekarni delavci, ženske, ki so bile odpuščene, ker so zanosile … In je hkrati veliko več kot le še en blog: Otok odvečnih je parodija na italijanske medije in na politično govorico. Zakaj so se delavci odločili oditi za rešetke? Ker se niso imeli s kom pogovarjati. Ne s sindikati, ne s časopisi, ne s politiki. In zakaj je naš blog postal tako popularen? Zato ker naše zgodbe zapolnjujejo praznino. Praznino med krizo, ki jo milijone Italijanov doživlja iz dneva v dan, in odsotnosti politične diskusije o njej,« še piše Azzu, ki pa sestavka v Guardianu ne zaključi nič kaj pozitivno. »Kljub vidnosti akcije delavcev se je njihova tovarna zaprla. Vodilni politiki niso prisluhnili. In še kar nočejo slišati.« (er)