Čas je, da se evropski politiki preselijo na družbena omrežja

Lahko je vzpostaviti profil na Facebooku, lahko objavljati misli in fotografije, a težko resnično pritegniti druge uporabnike, pridobiti stalne sledilce, ki se na objave odzivajo, in to ne samo z všečkanjem, ampak s komentarji.

Čeprav uspešnega komuniciranja z volilno bazo ni mogoče vzpostaviti kar tako, Elizabeth Linder, ki je pri Facebooku zaposlena kot svetovalka politikom in vladam s področja Evrope, Bližnjega vzhoda in Afrike, meni, da je ravno komuniciranje z volivci ključ do volilnega uspeha. In hkrati način, kako na prihajajoče volitve v Evropski parlament, ki so v državah članicah dojete kot drugorazredne volitve, pritegniti več volivcev.

Zahvaljujoč družbenim omrežjem se tradicionalni prepad med politiki in volivci zmanjšuje, piše Elizabeth Linder v komentarju za EUobserver. Več kot eden od treh evropskih volivcev je na Facebooku in si želijo neposrednega stika s politiki. Raziskave kažejo, da si bodo ljudje v naslednjih nekaj desetletjih želeli tudi aktivno sodelovati pri političnem odločanju. Druge raziskave kažejo, da je za nekoga, ki uporablja Facebook večkrat na dan, verjetnost, da se bo udeležil političnega zborovanja, kar 2,5-krat večja kot pri tistem, ki Facebooka ne uporablja. Večja je tudi verjetnost, da se bo udeležil volitev. Raziskava, opravljena med novozelandskimi volitvami leta 2011, je pokazala, da je vsakih tisoč novih podpornikov na Facebooku za posameznega političnega kandidata pomenilo 1,4-odstotkov večji delež od vseh oddanih glasov.

Veliko politikov seveda ne ve, kako nastopiti na spletu, a glavno je, meni avtorica, da so čim bolj pristni. »Nastopati morajo, kot bi podpornike nagovarjali v živo. Spraševati in odgovarjati in si postopoma pridobiti zaupanje.« Popolnega in dobrega odgovora, kako vzpostaviti uspešno komuniciranje, resda ni, priznava Elizabeth Linder. Nekateri politiki in politične institucije pa to dobro počnejo, doda, in našteje nekaj zgledov.

Evropski parlament, denimo, objavlja vsebine, ki vplivajo na vsakdanje življenje Evropejcev in prireja klepetalnice z evropskimi politiki. Angela Merkel v fotografijah označuje druge politike in si tako zagotovi interakcijo s temi politiki, svojimi »privrženci« in s podporniki teh »taganih« politikov. Poljski predsednik Komorowski objavlja »selfije«, na katerih je s svojimi podporniki, estonski predsednik Ilves pa objavlja fotografije s predsedniških potovanj in funkcijo predsednika tako približuje državljanom. (er)