Pučnikova odgovornost

Dr. Boža Repeta je „v žaru polemike“ precej zaneslo - namesto o tem, o čemer se midva (morda) ne strinjava, raje „polemizira“ z menoj o tem, o čemer misliva enako, in mi tu pripiše stališče, s katerim ni težko polemizirati. Domnevam, da to ni bilo zavestno podtikanje, le lapsus iz površnosti.

Če se zelo blago izrazim: povsem mimo je udaril, ko je napisal, da zagovarjam stališče, „naj o Pučnikovem /ljutomerskem/ nastopu sploh ne bi pisali in razpravljali, ker je Pučnik mrtev in na obtožbe ne more odgovarjati“. V resnici sem najprej zelo jasno napisal, da „Pučnika seveda nihče od nas ne more spoštovati zato, ker je decembra 1990 javno zagovarjal idejo, naj 200.000 svojih dotedanjih sodržavljanov ne bi sprejeli tudi za državljane nove Slovenije“ in da bi to pomenilo izbris ali izgon 200.000, ne le 25.000 ljudi - da pa je to svojo povsem zgrešeno idejo (s katero niti znotraj Demosa ni prodrl!) vendarle predstavil javno in jo hotel izvesti po pravni poti, medtem ko je bil 15 mesecev kasnejši izbris „podla prevara - skrivno in še po izvršitvi prikrivano protipravno dejanje“. In še, da „seveda imata ta njegova zgrešena ideja in precej kasnejša ideja izbrisa neko skupno miselno podlago“, a da ju prej omenjeno vendarle ostro loči. In šele po vsem tem (tu le kratko povzetem) sem končal, da „spoštovanje političnega nasprotnika kot človeka zahteva, da mu ne pripisuješ stvari, ki jih ni zagrešil - pokojnemu, ki se ne more več braniti, še toliko manj kot živemu“. Huda nekorektnost Repetovega očitka meni, da nasprotujem sedanji javni kritiki Pučnikovih stališč iz decembra 1990, je torej na dlani - sem jih ostro kritiziral tudi sam. Enako odločno pa bom še naprej nasprotoval temu, da političnemu ali idejnemu nasprotniku, živemu ali mrtvemu, da bi ga čimbolj očrnil, pripisuješ tudi stvari, ki jih ni zagrešil. To je, domnevam, tudi „z zgodovinopisnega stališča nesprejemljivo“, če uporabim Repetove besede - s stališča korektnosti javne besede pa sploh.

In tu ne gre za kakšne stranske nianse v tej dosedanji polemiki - gre za njeno bistvo, ki sem ga že dvakrat doslej predstavil jasno in natančno, kolikor le znam in zmorem. Naj zdaj ta bistveni problem še malo izostrim: tu niti ni šlo le za „pripisovanje nasprotniku nečesa, česar ni zagrešil“ (kot sem se prej blažje izrazil), ampak že kar za „demoniziranje“ nasprotnika - z očitkom, da je bil Pučnik (smiselno) idejni oče „peklenskega načrta izbrisa“. Da ne bi kdo spet sprevračal mojih besed: da, to je bil tudi zame res „peklenski“ načrt - le da sem ostro zavrnil podtikanja, da je zanj odgovoren Pučnik. Za to svoje trdno prepričanje sem navedel jasne argumente (naj jih tu ponavljam?) - kdor se z njimi ne strinja, naj jih skuša ovreči, če to zmore in zna. Le to bom tu ponovil: „Pučnik je bil pošten in odkrit človek, po tem bistveno drugačen od tistih, ki si sedaj prisvajajo njegovo idejno in politično dediščino.“

In še tole moram ponoviti, kar moji kritiki vedno spregledujejo - da sem na naravnost perverzno, poudarjam, perverzno vsebino tega „peklenskega načrta“, slučajno razkrito marca 2004 v Dnevnikovem intervjuju z operativnim izvajalcem izbrisa, takoj takrat in kasneje še večkrat javno opozoril - „a praktično brez odmeva ne le pri politikih (vseh barv in profilov, saj se je tudi levica, z zelo redkimi izjemami, vedno strahopetno bala resneje dregniti v ta kup sramote), ampak tudi pri javnem mnenju“. Tu smo pa takoj pri pomembnem deležu politične levice (in tudi javnega mnenja) pri sedanjih dimenzijah tega neznanskega „kupa sramote“. Da, za sam izbris je gotovo politično odgovorna Demosova vlada (tudi če so za idejo sámo zame kot nekakšno stransko pričo tedanjega dogajanja bolj od Bavčarja in drugih politikov odgovorni njihovi pravni svetovalci) - toda že od maja 1992 naprej so ta kup sramote Drnovškove vlade in Ropova vlada še bistveno povečevale (slednja po „zaslugi“ Bohinca in Pahorja, ne Ropa!) - in šele Pahorjeva (z ministrico Kresalovo) ga je vsaj začela zmanjševati.

Pometimo raje malo bolje pred svojim pragom, je tam kup novejše in danes nevarnejše nesnage! Pučnik je problem državljanstva (in ne izbrisa!) hotel urediti javno in odkrito ter po zakoniti poti - tisti za njim pa so nezakonito, potuhnjeno in na skrivaj izvedli sramotni izbris. Ampak to sramoto so potem 20 let prikrivale in utrjevale pretežno leve, ne desne vlade! Resda pod hudim pritiskom desne demagogije in ksenofobije, toda zelo strahopetno. Pravice izbrisanih so levi politiki (s skrajno redkimi izjemami) vedno mirno spregledovali in „žrtvovali“ domnevno višjim interesom ohranitve oblasti. Zanje so bili izbrisani kvečjemu „kolateralna škoda“, čisto nič več.

Levo usmerjenim intelektualcem zato priporočam več kritičnega raziskovanja v to smer - da je sam izbris leta 1992 rodila in zakrivila desna ksenofobija, je tako in tako jasno brez vsakega globokega raziskovanja. Kako da njegovih posledic tudi še leta 2014 današnja domnevno „levosredinska“ vlada ne zna in noče spodobno in pošteno popraviti, se mi zdi precej pomembnejše vprašanje. Enega od razlogov - to ponavljam kar naprej - vidim tudi v tem, da je celotna zgodba okrog izbrisa tako pravno kot politično neprimerno bolj zapletena in mnogoplastna, kot bi to radi prikazali zlasti desni demagogi tipa Grims, Gorenak ali Janša - toda tudi poenostavljanja na naši, levi strani odkrivanju resnice o tej veliki sramoti samostojne Slovenije samo škodujejo, ne koristijo.

Da tu znanja (ali poglobljenega razmisleka o že znanem) manjka tudi dr. Repetu, kaže tudi to, da ob takratnih povsem nesprejemljivih Pučnikovih besedah o državljanstvu za „Neslovence“ sicer citira tudi povsem nasprotne takratne besede Demosovega ministra Rajka Pirnata, a ne analizira ne tega takratnega kričečega nasprotja med dvema Demosovima ministroma ne tega, da je v nadaljevanju v Demosu zmagalo Pirnatovo, ne Pučnikovo stališče - predvsem pa (sklepam iz napisanega) se tudi on še danes, podobno kot Pučnik leta 1990, ne zaveda čisto dobro, da so stališča o tem, komu takrat dati slovensko državljanstvo in komu ne, čisto nekaj drugega od vprašanja, kaj pa narediti s tistimi, ki slovenskega državljanstva ne bodo mogli ali hoteli dobiti. Kajti šele ta drugi problem je problem izbrisa, ne oni prvi!

Če se motim in se Repe tega vendarle zaveda, naj to pojasni. A naj se pri tem, prosim, ne sklicuje na Pučnika, ki tega dvojega takrat tudi ni ločil. Takrat se je razpravljalo samo o prvem problemu. Drugi se je pojavil šele junija 1991, potem (ob burnem drugem dogajanju) spet popolnoma „poniknil“ iz javne zavesti - in ko je februarja 1992 notranje ministrstvo izvedlo tisti povsem tajni izbris zoper veliko množico ljudi, ki pa je bila razpršena po vsej Sloveniji na nemočne in socialno izolirane posameznike (ki sploh niso razumeli, kaj se jim je zgodilo, in so se bali o tem sploh govoriti), javnost o tem ni vedela še popolnoma ničesar. In celo vlada takrat le to, kar ji je v znamenitem pismu 5. junija 1992 (zavajajoče) poročal minister Bavčar. Šele v naslednjih letih so nato prihajala opozorila „Bavconovega sveta“, Helsinškega monitorja, Igorja Mekine iz Mladine, nato že tudi ombudsmana Bizjaka in naslednikov - vsa dosledno ignorirana. Danes vemo o tem seveda mnogo več, napisane so bile že knjige, diplomske naloge in tudi ena doktorska disertacija - sam pa v medijskih odmevih neprestano pojasnjujem to, kar vem, in svarim pred vsakršnimi poenostavljanji, tudi „levimi“, ne le „desnimi“. Eno od njih je tudi demoniziranje Pučnika kot domnevnega idejnega očeta „peklenskega načrta izbrisa“. To je predmet moje polemike z Miheljakom in Repetom, ne Pučnikova stališča do podeljevanja državljanstva, ki so bila tako globoko in vsestransko zgrešena, da jih niti v Demosu nobena stranka ni sprejela.