Evrsko območje na razpotju

Na začetku novega leta so bili finančni trgi mirni in evropski politiki so si lahko oddahnili, a temeljne težave, ki so krive za evrsko krizo zadnja štiri leta, ostajajo, in zdaj je primeren trenutek, da jih začnemo reševati. Tako trdijo v dveh pomembnih novejših razpravah. Prvo je napisala skupina enajstih nemških ekonomistov, pravnikov in politologov, ki so se poimenovali Glienicker Gruppe, drugo pa Ashoka Mody, nekdanji visoki uslužbenec Mednarodnega denarnega sklada, ki danes dela na univerzi Princeton in v evropskem možganskem trustu Bruegel.

A razen nujnosti ukrepanja se avtorji o večini drugih stvari ne strinjajo. Nemška skupina namreč trdi, da bo za preživetje evrskega območja potrebna politična unija s skupnim proračunom. Mody pa je mnenja, da so federalistični načrti Evropske unije že pet desetletij neuspešni in da je edina pot naprej opustitev prizadevanj za usklajene državne politike, ki bi jih oblikovali v Bruslju. Zato bi si morali prizadevati za decentralizirano unijo.

Njihova skupna premisa je pravilna: samozadovoljstvo glede evrske krize je zgrešeno, rešitve, ki so jih ponudili doslej, ne zagotavljajo trajne trdnosti, in trenutni predah bi morali izkoristiti za zasnovo trajnega ustroja unije. Poleg tega je dvostrankarska vladna koalicija v Nemčiji skupaj z imenovanjem nove evropske administracije po volitvah v Evropski parlament maja letos priložnost za preobrat v načinu razmišljanja.

Razpravi se razhajata zaradi političnih vprašanj, ne gospodarskih. Skupina Glienicker trdi, da trdna denarna unija potrebuje transferni mehanizem, s katerim bi ublažila resne gospodarske zasuke navzdol, in legitimno vodstvo, ki bi zagotavljalo demokracijo in spoštovanje zakonov vedno in povsod. Njihov argument je, da je EU dosegla stopnjo povezanosti, od katere posamezne članice ne morejo več ravnati neodvisno. Zaradi medsebojne odvisnosti, ki se je okrepila z evrom, bi nujno potrebovali ustrezna orodja, s katerimi bi upravljali s skupnim javnim dobrim. Menijo, da si evrsko območje ne bi moglo privoščiti neofašistične vlade v kateri od držav članic in da je za preprečevanje takšnega razpleta nujno uporabiti tako korenček (transferni mehanizem) kot palico (nadržavne pristojnosti).

Mody se strinja, da bi politična unija okrepila delovanje evrskega območja, vendar dodaja, da ne bo ustanovljena, ker ne mika nikogar. Velikopotezni načrti, pravi, bi se sesuli v prah, zato bi bilo pametneje, da se EU sprijazni z dejstvi in sprejme ustrezne sklepe: EU naj opusti prizadevanja za federacijo. Poleg tega naj se znebi tehnokratskega nadzornega aparata, ki ni niti dovolj legitimen niti dovolj učinkovit. Priznati bi bilo treba, da mednarodni birokrati ne morejo predpisovati suverenih odločitev, razen v izrednih razmerah.

V ureditvi, ki jo predlaga Mody, bi države same odločale, katera fiskalna politika se jim zdi boljša, in razglasile plačilno nezmožnost, če bi bile prezadolžene; banke bi se zavedale, da je javni dolg tvegan in se temu primerno tudi vedle, država pa bi banke prisilila, da omejijo poslovanje, ker jih ne bi hotela podpirati in podržaviti njihovih izgub. Skratka, unija naj bi posnemala Združene države Amerike konec 19. stoletja (oziroma če smo natančnejši, zlati standard na začetku 20. stoletja). Modyjeva rešitev je logična in se zdi privlačna, vendar je težko napovedati, ali bi prestala praktični preizkus.

Prvič, plačilna nezmožnost večje evropske države bi bila prava finančna katastrofa. Dolg ameriške zvezne države Kalifornija danes pomeni približno odstotek ameriškega bruto domačega proizvoda, medtem ko italijanski predstavlja 18 odstotkov BDP na evrskem območju. Kalifornijski bankrot bi bil za ZDA dogodek drugotnega pomena, medtem ko bi italijanski številne upnike spravil na kolena, povzročil stečaj več bank in sprožil nevarno verižno reakcijo.

Vlagatelji, ki bi pričakovali takšno katastrofo, bi se seveda izogibali italijanskim obveznicam in Italijo tako prisilili k zmanjšanju javnega dolga. A to je mogoče le dolgoročno, dotlej pa bo celotno evrsko območje ranljivo, hkrati pa bo prehod v novo, trdnejšo državo z manjšim dolgom samo še zaostril evropske tegobe.

Drugič, unija, kot si jo predstavlja Mody, morda ne bi bila dovolj odporna. Brez pomoči partnerjev bi se države članice utegnile odločiti za izstop. Dejansko bi se bila Grčija morda že poslovila, če ne bi dobila izdatne finančne pomoči. Razpravi torej predlagata nasprotujoči si šabloni za prihodnost evrskega območja in nobena ni brez pasti. Če bo srednja pot, h kateri se nagiba unija, napačna – kot tudi namigujeta obe razpravi – in bo zato raje izbrala prvo ali drugo predlagano rešitev, bo postavljena pred resnično dilemo.

To je še dodaten razlog, da trenutni predah izkoristi za temeljit premislek, oriše možnosti in se odkrito izreče glede svojega izbora ter njegovih posledic.

Jean Pisani-Ferry poučuje na elitni berlinski visoki šoli za državno upravo Hertie in je trenutno generalni komisar za načrtovanje politike v Parizu. Je nekdanji direktor ekonomskega možganskega trusta Bruegel s sedežem v Bruslju.

© Project Syndicate