Jezik naš vsakdanji

Ko sem v Bratislavi v svoji češčini vprašal za pot proti Avstriji mladenko s fantom, mi je ta na vsak način hotela pomagat v nemščini. In roko na srce je bila njena nemščina tako razumljiva, da sem avtocesto zadel iz prve. Ko sem se potem hotel izognit Dunaju, sem se brez zemljevida in džipiesa na poti do Eisenstadta uspel izgubit kar trikrat. Po lepi stari navadi sem za pravo smer vsakič vprašal domorodce ob poti. Vsi so bili pripravljeni pomagat, a niti eden od njih ni govoril angleško, pri čemer sem zadnjega izbral zaradi njegovega intelektualnega izgleda.

Ko sem bil končno spet na avtocesti, me je na bencinski črpalki legitimiral avstrijski policaj in zahteval pasport. Preden sem mu po angleško uspel razložit, da kot evropski državljan, kar je razvidno iz registrskih tablic, ne potrebujem pasoša, ampak osebno, me je vprašal, če ne govorim nemško. Ko sem povedal, da ne, me je vprašal, če nemščino razumem dovolj, da v njej poslušam njega. Ko sem tudi to zanikal in rekel, da bi se najrajši pogovarjal v slovenščini, lahko pa tudi v angleščini ali češčini, je pristal na angleščino. A je bil pri tem že čisto penast. Tako sem se po vseh, s katerimi sem se moral mučit v nemščini, ki je res ne znam, skregal s tistim prvim, s katerim sva govorila isti jezik.

Z jeziki so v Evropi skratka težave. Ne le da ne govorimo vsi istega jezika, tudi angleščina ni tako samoumevna, kot bi si mislil. Ko smo vstopili v EU, sem se vprašal, kako se bo to jezikovno poznalo Gorici, novi in stari, če bosta počasi postali eno mesto. Vprašal sem se, ali poznam mesto, kjer govorijo dva jezika, kot so nekoč govorili v Ljubljani, Trstu in Pragi, in ugotovil, da je to kot po naključju prav naše novo glavno mesto Bruselj, v katerem govorijo francosko in valonsko in sovražijo angleščino. Nisem sicer kompetenten za resno sodbo, saj sem bil v prestolnici le enkrat, a moj vtis je bil, da jim gre vsa ta angleščina, ki jo morajo poslušat, zelo na živce. Še posebej na pošti.

Evrope torej ne združuje jezik. Združuje nas zid proti zunanjim revežem in gospodarskim konkurentom. Kakšne možnosti ima v tej eksperimentalni kliniki slovenščina? Zaenkrat ji na videz ne kaže slabo. Na njen račun nastopam pri manjšinah vseh štirih sosednjih držav. V vseh štirih sosednjih narodih smo ne tako davno videli sovražnike, ki hočejo zadušit naš jezik, zdaj pa imamo meje z njimi na široko odprte na našo lastno željo. Za jezik se več ne bojimo, saj imamo svojo državo in v ustavi zagotovljeno pravico do slovenščine. Še manj se bojimo, da bi nas sosedje napadli z vojsko, saj jo imamo z izjemo Avstrije itak skupno. Še najmanj pa se bojimo, da bi nas napadli z ekonomijo. To je namreč tisto, na kar že komaj čakamo.

Obramba z lastnim kapitalom, ki nas bo zaščitil pred tujci, se nam je povsem izjalovila, ker so naši lastniki svojo last odnesli stran ali zakockali. Zato imamo na tisoče brezposelnih, ki iščejo delo in življenje v drugih jezikih. A ker pri nas še zdaleč ni najtežje, nekateri iz tujih jezikov hodijo delat tudi k nam in se učijo našega jezika. Le da je dela pri nas malo in je slabo plačano. Če bi bilo Prekmurje cvetoče, bi bilo lahko Porabje spet slovensko. Tako pa se tamkajšnji ljudje rajši učijo nemščino in hodijo na delo v Avstrijo. Če se bomo v svojem slavnem sporu s pametjo končno popustili pameti, eliminirali lopove in spet zagnali svoje gospodarstvo, bo zato tudi sloveščini lažje. Zdaj se včasih zdi, da že nekoliko težko diha.

Slovenci imamo srečo, da mejimo na italijanščino in nemščino in ne, kot Škoti in Valižani, na angleščino. Če je to, da se mora družba ob vse hujših ekonomskih težavah ukvarjat še s svojo specifično, na proračun hudo navezano kulturo, sreča. A tudi, če ni, nam globalna nepomembnost italijanščine in nemščine pomaga ohranjat naš jezik. Ne more pa nam razvit kulture, ki bi zadoščala vsem našim potrebam. To moramo delat sami ali pa pristat na naravno potrebo naših državljanov po duhovni emigraciji v jezike s širšo ponudbo kulturnih dobrin.

Nič nimam proti temu, da vse moje brain and body needs zadovolji informacijska in kulturna ponudba v slovenščini. Pogosto se smeri trudim v tej, a me zmeraj znova potegne na tuje. Zato bi bilo mogoče pošteno priznat, da vsega ne moremo imet v svojem jeziku. Tega nismo smeli priznat pred nemščino, italijanščino, madžarščino in srbohrvaščino. Angleščina ni jezik sosedov. Predvsem pa je zelo uporabna. Mogoče je to zato, ker marsičesa ne vem, ampak res ne razumem, zakaj bi na naših univerzah ne predavali tudi v globalščini. Današnji otroci so nam tja tako ali tako že pobegnili preko interneta.

Andrej Rozman Roza je pesnik, dramatik, režiser in igralec