Pučnikova odgovornost

V članku s tem naslovom zgodovinar Božo Repe na osnovi v Delu pred triindvajsetimi leti objavljenega pogovora z Jožetom Pučnikom v Ljutomeru slednjemu pripisuje ciljano zagovarjanje ideologije »izbrisa«. Sama – tudi zgodovinarka – o Pučniku nimam ne izrazito pozitivnega ne izrazito negativnega mnenja, glede »izbrisa« pa verjamem, da je bil napaka in da je bila z njim prizadetim storjena krivica.

V resničnost v Delu objavljenega pogovora – čeprav ni integralen – ne gre dvomiti. Zapis ima nedvomno vrednost zgodovinskega vira. Za razčlenitev in razumevanje le-tega pa nista pomembna le njegova vsebina in avtor, ampak so ključne tudi okoliščine v času (!), ko je vir nastal. Dogajanje v preteklosti moramo namreč analizirati in razumeti v kontekstu tedanjih – ne kasnejših ali sodobnih dojemanj. Le tako bomo tvorca vira in njegove cilje lahko objektivno ocenjevali. Tega vidika pa po mojem mnenju Repe v svojem prispevku ni dovolj upošteval.

Kdaj je vir (Pučnikov pogovor in njegova objava) nastal? – Prispevek v Delu je izšel 17. decembra 1990, Pučnikova ljutomerska izjava pa je dan starejša. Gre torej za čas teden dni pred (!) plebiscitom o samostojni in neodvisni Sloveniji. Razmere so bile tedaj izrazito napete – ne le v Sloveniji, ampak so strah in skrb zbujali zlasti dogodki, ki jim je bila od srede leta 1989 izpostavljena sosednja Hrvaška: spomnimo se številnih mitingov, »balvan revolucije« v Kninu, prizadevanj za srbsko avtonomijo znotraj Hrvaške, napadov na policijske postaje – vseh s podporo jugoslovanske oblasti.

Pučnikovo razmišljanje – po mojem prepričanju – sodi v kontekst opisanih razmer in ga kot takega tudi razumem. Izraža skrb, da bi z nepremišljeno odločitvijo glede dodeljevanja državljanstva tudi v Sloveniji odprli vrata za podobna dogajanja kot jih je izkusila Hrvaška. Pučnik je v objavljenem delu izjave dvakrat poudaril, da ne gre za nacionalno – to naj bi bilo drugotnega pomena –, ampak za socialno vprašanje. Nasprotoval je avtomatizmu in zagovarjal sprejem dogovorjenih meril (!) pri dodeljevanju državljanstva. V sklopu tedanjih političnih razmer na Hrvaškem so ga s tem v zvezi skrbele možne demografske posledice in zahteve po kulturni avtonomiji, do katerih bi lahko prišlo čez leta. Dogodke na Hrvaškem tudi konkretno omenja: zavzemal se bo za to, da v Sloveniji ne bi prišlo do problemov, podobnih kninskim. Stvari naj bi rešili humano, socialno in pravno demokratično brez gnilih kompromisov in mitingaštva.

Poglobitev v tedanje razmere in podoživljanje tesnobnosti časa, ko je Pučnik dal v Delu objavljeno izjavo, me uverja v prepričanju, da v njej ni videti »za(u)darjanja ideologije izbrisa«, ki ga Pučniku v podnaslovu svojega prispevka v Mladini pripisuje Repe. Sama izjavo razumem v smislu zaskrbljenosti, preudarnega oklevanja in svarila pred vsako ne dovolj premišljeno potezo, ki bi Sloveniji lahko škodila: možne posledice odločitev naj bi se pretehtale vnaprej. Ne zdi se mi tudi verjetno, da je kasnejše dogajanje v zvezi z »izbrisanimi« kreiral Pučnik in da je imelo neposredno ali vzročno zvezo z objavljenim okrnjenim zapisom Pučnikovega pogovora z novinarji, do katerega je prišlo – ponavljam – še pred plebiscitom in pol leta pred razglasitvijo slovenske samostojnosti.