Kot damice svoje čare

Nacionalni interes mora biti vodilo za trajnostni razvoj vsake države. Pri nas je na slabem glasu, ker so nacionalni interes politiki že ob prvi napovedi po nemarnem opljuvali in zavrgli, zato v resnici tudi še nikoli in nikjer ni bil uveljavljen. Sedaj pa nas oblast vztrajno zavaja, da je država povsod slab gospodar. Politični mešetarji vidijo rešitev za vse naše težave samo še v razprodaji ter privatizaciji vsega državnega premoženja. In celo naših največjih vrednot. V priprave na nove finančne orgije so pritegnili še nekatere ekonomske in pravne veljake. Oni že vedo, zakaj bo za njih to dobro in tudi donosno.

Nacionalni interes je dolgoročni javni interes, ki mora biti nad vsemi sprotnimi in osebnimi interesi! To je na primer ohranjanje naše kulturne identitete, kar je vse od jezika v vrtcu do univerz, od ljudskega izročila do kulturnih in naravnih spomenikov, od ozemlja in morja ter kulturne krajine do ostankov divjine. Javni interes sedanjih in vseh bodočih rodov je, da za trajno ohranimo in varujemo naravo, ki daje obnovljive vire za življenje ljudi in za vse vrste prosto živečih bitij. Gozdovi obnavljajo plodno zemljo, blažijo vremenske skrajnosti, obnavljajo zrak in čistijo vodo od izvirov do potokov in rek, zagotavljajo donose lesa, kar je trajna osnova za lesno industrijo in obrt, za turizem… Zato je varstvo in trajnostna raba vseh gozdov naš nacionalni interes. V gozdu je samo les lastnikov, in še to samo pod pogojem, da strokovno določen posek ne ogroža vseh javnih nalog gozdov. Kdo od lastnikov do ekonomskih in pravnih učenjakov tega še ne ve? Zmeda med javnim in zasebnim v gozdovih je donosna samo za lesne trgovce doma in v tujini. Zakaj oblast nima interesa, da bi to dvoje jasno ločila?

Zdravje ljudi je nacionalni in zato tudi javni interes, kar nam govori zdrav razum, še toliko bolj pa to razume vsak bolnik. Zakaj so potem politiki prepletli javno zdravstvo z zasebnim do take mere, da se prelije na škodo zdravja vsako leto na stotine milijonov iz državnega proračuna v zasebne žepe? Zdravstvo je seveda lahko javno in zasebno, vendar mora biti eno od drugega strogo ločeno, tudi od mize in od postelje! Taka zmeda med zasebnim in javnim ni zaradi slabe pameti, pač pa zaradi moči in pohlepa kapitala ter pokvarjenih lobistov pri poslih na vseh ravneh, od toaletnega papirja do operacijskih miz. Samo zaradi prepletanja med javnim in zasebnim je zmeda donosna za izbrance v zdravstvu. Seveda je za izbrance podobno opojna in donosna zmes med javnim in zasebnim tudi v izobraževanju, energetiki, urbanizmu, pri državni infrastrukturi, pri nakupih orožja…

Pretoki državnega denarja v zasebne žepe so lahko samo zato, ker za nobeno področje ni sprejetih trdnih in dolgoročnih razvojnih programov. Za politike ter za domače in tuje lobiste je najbolj donosno sprotno barantanje. Še posebno veliko našega javnega denarja bo za vedno izgubljenega ob privatizaciji in pri razprodaji državnega premoženja. Zato skrbno zakrinkani roparji doma in v tujini že čakajo na bogat plen. Kdo jih sploh še lahko ustavi?