Veliki režiser

»Filmi Jožeta Možine v marsičem prehitevajo zrelost nacije,« so zapisali predlagatelji nagrade Prešernovega sklada. Njegovi filmi delujejo monumentalno, vizualizacija je pristno dokumentarna, simbolno berljiva, značilnost vseh filmskih izdelkov je »visoka kakovost, ki je kljub zahtevnosti razumljiva najširšemu krogu gledalcev«. Jože Možina naj bi bil vrhunski ustvarjalec, katerega umetniško delo, film »Pedro Opeka: dober prijatelj«, pretrese, prepriča, navduši. Tako so zapisali pri Svetovnem slovenskem kongresu, Inštitutu Nove revije in preostali, ki so Možino predlagali za nagrado Prešernovega sklada. Podobnega mnenja so bili tudi Niko Grafenauer, Zorko Simčič in Drago Jančar, tudi sami Prešernovi nagrajenci, ki so samostojno predlagali Možino.

Nagrada Prešernovega sklada ali mala Prešernova nagrada je najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Podeljuje jo upravni odbor na podlagi mnenja štirih komisij. O predlogu Svetovnega slovenskega kongresa je jeseni najprej razpravljala komisija za scensko umetnost, ki jo je v strokovne namene izbora imenoval sam upravni odbor Prešernovega sklada. Odbor namreč ni strokovna institucija, gre za ugledne posameznike, akademike, profesorje, umetnike, ki jih na predlog ministrstva imenuje parlament. Upravni odbor nato sam izbere ljudi, ki presojajo predloge za različna polja umetnosti. Sestava aktualnega upravnega odbora je bila potrjena 26. septembra 2012, v času Janševe vlade.

Omenjena distinkcija med upravnim odborom in komisijo je zelo pomembna zaradi zapleta, ki se je zgodil pri Možini. Komisija za scensko umetnost je jeseni obravnavala različne predloge in se na koncu odločila za štiri, tri za nagrado sklada, enega za Prešernovo nagrado, ter pripravila utemeljitve. Med njihovimi izbranci Možine ni bilo. V zakonu o Prešernovi nagradi je v 9. členu sicer zapisano, da »upravni odbor sprejema odločite o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij«.

Ko je potem upravni odbor sprejemal končne odločitve, naj bi po opravljeni razpravi tedanji predsednik odbora, pokojni akademik Jože Trontelj, zbrane povprašal, ali je to vse in ali ni na mizi še kakšen drugi predlog. »Kar od nekod« se je pojavilo ime zavrnjenega Možine. Po zatrjevanju ministrstva naj bi pristojna uslužbenka zbrane na seji opozorila na zakonska določila, vendar je upravni odbor v nasprotju z mnenjem komisije za scensko umetnost samostojno izbral Možino. Odbor vztraja, da ni zlorabil zakonske procedure, da mnenja strokovnih komisij niso edina stvar, ki vodijo končni izbor, in da jim statut Prešernovega sklada omogoča, da se odločijo drugače. A pri nagradi se pojavi še en problem. V zakonu piše, da se nagrajujejo pomembni »umetniški dosežki, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih pred podelitvijo«. Možinov film je bil premierno predstavljen na božični večer leta 2011, torej več kot dve leti pred prihajajočim kulturnim praznikom. Pravniške luknje v zakonu in drugih aktih o podelitve Prešernove nagrade pač omogočajo politiki in drugim, da se z različnimi interesi vpletajo v delo strokovnih komisij. Zaradi odločitve upravnega odbora je pred dnevi soglasno odstopila komisija za scensko umetnost, iz samega upravnega odbora pa je izstopil tudi režiser Slavko Hren, ki je bil v upravnem odboru edini, ki se neposredno ukvarja s filmom.

Nagrada za umetniške dosežke Jožetu Možina je bila izsiljena, v nasprotju z zakonom, s proceduralnimi kršitvami. Njen namen je izrazito političen, ne umetniški.

Podobno je cerkev leta 2000 izsilila Prešernovo nagrado za patra Marka Ivana Rupnika, ki je v Vatikanu mozaično poslikal papeško kapelo. Takrat je veliko Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus protestno zavrnila pesnica Svetlana Makarovič. »Nikoli ne bom pozabila občutka bolečine, ko sem morala na odru povedati, da nagrado zavračam. Vmes sem morala tako na debelo požreti solze, da je nastala pavza – in v tisti pavzi se je z menoj ogromno dogajalo. Požrla sem solze in rekla sama pri sebi: pa če crknem, moje solze te prasice ne bodo videle,« je kasneje dejala za Mladino. Letos naj bi sicer nagrado Prešernovega sklada dobil še en duhovnik, gre za jezuita, misijonarja in pesnika Vladimirja Kosa.

Izsiljena nagrada

Konflikt glede nagrade bi lahko lakonično odpravili z besedami Nika Grafenauerja, češ da gre za obrobno zadevo, za špetir, kot je dejal za portal Siol.net. A zgodba o izsiljeni nagradi, namreč točno za to gre, za izsiljeno nagrado, razkriva sistem vzpostavljanja alternativne interpretacije realnosti, ki ima več opraviti s politiko kot pa z umetnostjo.

Zato najprej o samemu filmu. Pedro Opeka je brez dvoma dober človek, ki pomaga zapuščenim. Že zato si zasluži vsaj filmski portret. Je dobrotnik, tudi s pomočjo Možine je bilo lani decembra v Sloveniji za otroke Madagaskarja zbranih več kot 100.000 evrov. Vendar je Možinov reportažni portret le navidezno dober. Žirija na 15. Festivalu slovenskega filma leta 2012 je zapisala, da gre po strokovni plati za podpovprečen izdelek, morda zgolj reportažni, še zdaleč pa ne za dokumentarni zapis. V filmu je avtor pomembnejši od protagonista. Še več, zapisali so, da je v »filmu primarna beseda naratorja, slika kot suženj caplja za pripovedjo, je ponižana na ilustracijo besede in nima prostora, da bi zadihala«. To ni film o Pedru Opeki, »temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki«.

Zagovorniki dokumentarca trdijo, da je mnenje festivalske komisije politično motivirano, izjemno kakovost Možinovega filma naj bi potrjevale nagrade, ki jih je film pobral na mednarodnih festivalih. Res je, film je dobil tri mednarodne nagrade. Eno izmed treh nagrad za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov na festivalu ITN v »Hollywoodu«, nagrado odličnosti v Vancouvru, posebno nagrado na festivalu v Džakarti. A gre za nepomembne festivale. Pa tudi na teh filmskih srečanjih Možina ni ravno blestel. Tako v Kanadi Možina ni dobil glavne nagrade, ni ga bilo niti v posebni selekciji najboljših ali tistih, ki so dobili posebno omembo, znašel se je zgolj med množico nagrajencev za odličnost (80 filmov), v kategoriji desetih izpostavljenih dokumentarcev. Njegov film ni bil niti prikazan. Kotizacija za sodelovanje na tem festivalu stane okoli 28 evrov, skupni fond nagrad pa je visok 5000 evrov. Za primerjavo: glavna nagrada na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu je visoka 10.000 evrov, na uglednem sarajevskem festivalu pa je celoten fond nagrad višji od 50.000 evrov.

Podobno je z ostalimi »velikimi« nagradami Jožeta Možine. Na »hollywoodskem« festivalu je zmagal film o zombijih, ki ima na spletni podatkovni bazi IMDB, eni od najpomembnejših spletnih filmskih središč, mizerno nizko oceno 3,5. Na indonezijskem, kjer je Možina dobil »posebno nagrado žirije«, pa je bilo takšnih posebnih nagrajencev več kot dvajset. Kotizacija za sodelovanje na tem srečanju filmov o okolju, kulturi in zdravju – ne gre za filmski festival – stane od 30 do 70 evrov. Ugledna filmska priznanja Jožetu Možini torej niso tisto, za kar se izdajajo v Sloveniji. Gre za nereferenčne festivale, za distribucijska srečanja, ki zahtevajo posebna plačila za prikazovanje. Ta dejstva ne spremenijo niti čestitki, ki sta ju Možini ob njegovih mednarodnih »uspehih« poslala nekdanji predsednik vlade Janez Janša in njegov superminister Žiga Turk.

Najvišja državniška priznanja za umetniške storitve na področju filma so sicer zelo redka. V zadnjih dvajsetih letih so nagrade Prešernovega sklada dobili Igor Šterk, Jan Cvitkovič, Metod Pevec, veliko Prešernovo nagrado za svoj filmski opus pa Matjaž Klopčič in Karpo Godina. Med letošnjimi nagrajenci recimo ni Roka Bička, režiserja filma Razredni sovražnik, ki je na velikem beneškem filmskem festivalu dobil nagrado Združenja evropskih in sredozemskih kritikov. Možina se z omenjenimi ne more niti primerjati.

Prav tako se velik umetnik in režiser Možina ni oglasil, ko je prejšnja vlada ukinila ministrstvo za kulturo. Molčal je, ko so se spravili na film Jaz sem Janez Janša, češ da žali predsednika vlade. Tedanja vlada si je pač želela podrediti umetnost, ves čas je bila v vojni z (nepravim) filmom. Žiga Turk je recimo kljub glasnim protestom filmskih ustvarjalcev malo pred padcem vlade za direktorja Viba filma imenoval Igorja Prodnika. A ta politika je v vojni s filmom še danes. Zaradi zapleta pri podeljevanju nagrade Jožetu Možini je SDS sklicala nujno sejo odbora za kulturo, češ da minister Grilc ne bi smel podvomiti o načinu izbora nagrajenca.

Politično uravnoteženi

A zakaj bi nekemu filmu in njegovemu režiserju očitali, da zavaja, da se dela, da je boljši, kot je? Zakaj sta ta film in njegov režiser tako pomembna, da sta bila predestinirana za najvišjo umetniško nagrado? Ime česa je Jože Možina?

Jože Možina ni navaden novinar. Za časa prve Janševe vlade je bil direktor TV Slovenija in aktivno – skupaj z generalnim direktorjem RTV Antonom Guzejem, direktorjem Radia Vinkom Vasletom, predsednikom sveta zavoda Stanetom Grando in urednikom informativnega programa Rajkom Geričem – sodeloval pri političnem uravnoteževanju nacionalnega medija. To je bil čas, neposredno po uveljavitvi Grimsovega zakona o RTV. Zaradi takratnih razmer je informativni program zapustilo okoli petnajst novinarjev, med njimi Tanja Starič in Boštjan Lajovic. Nova, politično nastavljena ekipa je pripeljala četico preverjenih kadrov, ki je pripravljala Janši naklonjene prispevke. Tako je delal tudi Možina. Ko je Janševa vlada na mejo na območje Hotize pošiljala specialce, je javno govoril o »državotvornem novinarstvu«, hkrati je v času direktorovanja urejal revijo Ampak, politično glasilo, namenjeno desni inteligenci.

Hkrati je Možina novinar, ki je na televiziji »odkril« povojne poboje, jih predstavljal skozi izrazito politično optiko, brez širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so se ti zločini zgodili. Včasih je priredil tudi število padlih žrtev. Da ne bo nesporazumov, poboji so zavrženo dejanje, nemoralno pa je na podlagi tragediji preteklosti kovati politiko prihodnosti. Možina torej ni nevtralni filmski opazovalec, tihi kamerman v ozadju, umetnik, Možina je politično profiliran novinar, ki koketira s katoliško cerkvijo in politično desnico, ki trdi, da je Slovenija »bolna oaza propadlega totalitarizma«, Slovenijo pa vodijo »udbomafijci iz ozadja«.

A pozor, s tem ni nič narobe, nič ni narobe, da je Jože Možina politični delavec, vsak ima pravico do svojega mnenja. Narobe je, da se njegovemu delu zaradi neposrednega političnega učinka pridajajo nagrada in časti velikega umetnika, titule, ki objektivno nimajo nobene povezave z resničnostjo. Imajo pa veliko s politično ideologijo.

Pretvarjanje

Pri tej mimikriji umetniške odličnosti in novinarske neodvisnosti, pa četudi gre za izrazit politični program, Možina ni edini. Podobnih primerov je veliko. Naj naštejemo le nekatere.

Ker stališča Društva novinarjev Slovenije, ki obstaja od leta 1905, niso bila všeč delu desno mislečih novinarjev, predvsem pa ne takratni vladi Janeza Janše, je nastalo novo Združenje novinarjev in publicistov. Prvo ima več kot 1200 članov, drugo le nekaj deset. A na različnih medijskih soočenjih enakovredno sodelujeta predstavnika enega in drugega društva. Podobno je z Jurčičevo novinarsko nagrado: umetno se ustvarja vtis enakovrednosti z nagradami Društva novinarjev, čeprav slednje izbira komisija novinarskih profesionalcev, ne pa političnih sopotnikov SDS. Povsem enako je z veteranskim organizacijami. Ker veteranske organizacije niso želele slediti političnim pogledom SDS, se je oblikovalo Združenje za vrednote osamosvojitve, ki mu je ta ista politika dala denar, sedaj pa novo domoljubno društvo v imenu politike s pridihom objektivnega pogleda na zgodovino osamosvojitve širi svojo resnico.

Možina ni nevtralni opazovalec, je politično profiliran novinar, ki trdi, da je Slovenija »bolna oaza propadlega totalitarizma«, vodijo pa jo »udbomafijci iz ozadja«.

Zgodba je podobna tudi pri neodvisnih, uglednih akademikih. Ker so znanstveni inštituti in univerze avtonomne, države in strankarska politika naj vanje ne bi imeli vstopa, so nastale zasebne fakultete, ki so jih zasedli tudi nekateri politično profilirani profesorji, aktivni podporniki SDS, v javnosti pa ti nastopajo kot neodvisni analitiki. Takšni so recimo Matej Makarovič, Borut Rončević, Matevž Tomšič … Še več, stranka SDS je ustanovila zasebni Pučnikov inštitut, ki ga v veliki meri financirata državni zbor in stranka, inštitut pa potem na okroglih mizah in predavanjih znanstveno utemeljuje politični program SDS. Predsednik sveta inštituta je recimo Bernard Brščič, ekonomist, ki je delal v Janševem kabinetu, trenutno pa je zaposlen v državnem podjetju Eles, kjer opravlja delo izvedenca za ekonomsko presojo projektov. Vsi tovrstni koncepti prikrite politične agende so narejeni po vzoru Zbora za republiko, velikega civilnorazumniškega združenja, ki pa je neposredna politična izpostava SDS. V njegovem predsedstvu sedijo ali pa so sedeli politični podporniki Janše, nekdanji ministri, člani sveta SDS.

Tovrstna preoblečena civilna združenja seveda niso slovenska posebnost. Tudi ameriško čajankarsko gibanje je sintetična civilnodružbena organizacija, ki so jo vodile nezadovoljne korporacije, zavarovalnice, senatorji in Obami nenaklonjeni politiki. V tujini se je za takšne dejavnosti uveljavil izraz »astroturfing«, AstroTurf je namreč ime blagovne znamke za umetno travo. Gre za institucije, organizacije in ljudi, ki se delajo, da so nekaj drugega, kot so v resnici.

Organizirano laganje

Kakšen je torej pravi namen tovrstnih institucij? Namen političnega pretvarjanja je »doseganje političnih ciljev z mimikretično akcijo«. Legitimnosti političnemu programu ne dajeta samo stranka in njen voditelj, pač pa okoli nje organizirane »neodvisne« skupine, veterani, analitiki, novinarji, akademiki in prejemniki nagrad Prešernovega sklada. Politika s svojimi pomožnimi organizacijami ustvarja vtis, da je pravična in spodobna. »Ljudje na splošno sodijo bolj po videzu kakor po tistem, kar je otipljivo, vidi lahko namreč vsakdo, malokdo pa čuti, kaj si,« je v Vladarju zapisal Machiavelli. In točno za to gre, za vtis, da je Možina odličen in dober novinar ter režiser, pa četudi ne zna snemati filmov, kot novinar pa je bil izrazito pristranski.

»Zgodbo o Možini smo enkrat že doživeli,« danes pravi Svetlana Makarovič. »Znova se je razrušil status Prešernove nagrade, ki je bil načet že prej. In tudi tokrat se je vmešala cerkev. Že takrat se mi je vse skupaj zagravžalo.«

In pesnik, kaj bi danes dejal France Prešeren? »Pesnik je na srečo že vse zdavnaj povedal,« pravi Svetlana Makarovič, »s tem nima opraviti ničesar več. Kako je že dejal? Grab’te dnarja vkup gotove, kupovajte si gradove!«