Goran Vojnović: EU se ne zaveda, da centralizacija moči v Bruslju stopnjuje nacionalizem

Ta svet vse bolj postaja svet čefurjev in Evropa se bo morala naučiti živeti z njimi, je po predvajanju filma Čefurji raus! v Bruslju ocenil Goran Vojnović, ki je sicer kritičen do bruseljske birokracije. EU nima dolgoročne vizije za soočanje s priseljenci in se ne zaveda, da centralizacija moči v Bruslju stopnjuje nacionalizem. Vojnovićev film je v Bruslju gostoval v torek zvečer. Med predvajanjema z angleškimi podnapisi se je Vojnović z gledalci pogovoril o filmu ter problematiki priseljencev v Sloveniji in Evropi.

V pogovoru z gledalci ste pojasnili, da sta knjiga in film nastala iz želje, da poveste zgodbo o svetu, v katerem ste živeli. Glede na to, da se za fante v filmu zdi, da iz njih nikoli nič ne bo, vi pa ste uspešni, kakšen je recept za to, da se izkoplješ iz položaja, v katerem so fantje v Čefurjih?

Knjiga ni opis tega, kako sem jaz živel, ampak sveta, v katerem sem živel. Roman je v več točkah avtobiografski, a je to pomešano s stvarmi, ki so se dogajale mojim prijateljem, sosedom, znancem, sošolcem. Fužine na srečo niso tak geto, kot ga dojemamo. Hotel sem spregovoriti o ljudeh, ki so se ujeli v nek začarani krog, iz katerega ne najdejo poti. Problemi identitete in nepripadanja so za te mulce velika ovira in iz tega se ne znajo izviti, pomagati jim ne znajo niti starši. Večina, sploh v drugi generaciji, je imela vedno izbiro, ni bila ujeta v ta čefurski svet, imela je možnosti kot vsi drugi.

Kaj je recept za izstop iz tega začaranega kroga? Kdo nosi večjo odgovornost - Slovenija ali oni sami?

Film lepo pokaže, da je ta odgovornost zelo porazdeljena, da slika ni črno-bela. Ni preprostega recepta, kako to premagati. Film poskuša narediti prvi korak - to je razumevanje problema. Z večjim razumevanjem je manj predsodkov, negativne obravnave in tega, da se jih tam, kjer bi mogoče potrebovali malo podpore, v bistvu zatolče. Govorimo o ljudeh, ki so v občutljivem obdobju odraščanja in ki jim lahko majhne stvari naredijo veliko škode.

V pogovoru ste ocenili, da so razmere v Sloveniji sedaj boljše, kot so bile. Kje vidite te spremembe?

Opazi se, ko pomisliš, kako je bilo pred petnajstimi leti. Postali smo bolj občutljivi za nekatere stvari. Družba se je v tem smislu evropeizirala, da je občutljiva, če nekdo uporabi izraz čefur, opankar, trenirka. O tem smo veliko govorili, del družbe je te stvari artikuliral. Zelo odprto družbo imamo predvsem na kulturnem področju. Kulturni svet v Sloveniji se je na nek način zaprl pred zunanjim svetom, navznoter je pa vseeno odprt, tako da lahko v njem ustvarjajo vsi. To daje pozitivno noto. Politične teme vplivajo na odnose. Ko je odprt problem s Hrvaško, so odnosi napeti. Ko imamo odprt problem džamije, je napeto. Ko so izbrisani na tapeti, enako.

Džamijo smo sprejeli in jo gradimo, to ni več debata. Tudi izbrisani so zdaj v pravnih postopkih, umaknjeni iz prime time terminov na televiziji. Tudi problemi s Hrvaško so v pravnih postopkih. Vse to vpliva na umirjanje razmer. Delno pa na to vpliva tudi dejstvo, da imamo vedno več opravka z drugo, tretjo generacijo. Mogoče se nam včasih celo zdi, da smo boljši, kot kaže dejansko stanje. Ne vemo, kakšni bomo jutri, ko morda dobimo val priseljencev iz Azije ali Afrike.

V razpravi ste dejali, da svet postaja vse bolj svet čefurjev in da bo Evropa morala spoznati, da se mora naučiti živeti z njimi.

To je dejstvo. Ljudje se selijo, povezave so neverjetne. Veliko in zlahka potujemo po Evropi, zunaj Evrope. Ljudje imajo službe, ki od njih zahtevajo, da živijo na več mestih hkrati. Skratka, že samo s tega vidika se svet spreminja. Ljudje želijo živeti bolje. Vidijo, da obstaja boljši svet, si želijo živeti v Evropi, Avstraliji, Ameriki, kjer koli se jim zdi, da je bolje. Poleg tega zelo malo storimo za to, da bi preprečili nove in nove tragedije. V Siriji je trenutno milijone beguncev. Verjetno je trenutno več milijonov Sircev, ki bi radi živeli v Evropi, ki bi radi bili čefurji Evrope. Ta proces se odvija in se bo nadaljeval, dokler bomo imeli Evropo, ki bo nekako normalno funkcionirala.

Ampak Evropa se zapira, postaja vedno bolj trdnjava. To kažejo tragedija pri Lampedusi, odnos starih članic EU do delavcev iz novih članic, mehanizmi EU za možnost suspenza vizumske liberalizacije za Zahodni Balkan. Kako to komentirate?

Tu Evropa razmišlja zelo kratkoročno. To lahko morda upočasni neke procese, ne more jih pa ustaviti. In če jih ne moreš ustaviti, potem je treba iskati dolgoročne rešitve - kako sprejeti določeno količino ljudi in obenem zadržati nek standard življenja. Ker za to gre. Evropa poskuša na vse načine zadržati standard. V krizi je, recesija je, standard tako ali tako pada, potem pa pridejo še ti grozni priseljenci, tujci in seveda je treba najti neko ravnotežje. Toda problem je, da je Evropa postala zelo kratkoročna. Kratkoročno razmišljanje je posledica evropske birokracije. Evropa trenutno nima vizije, kako bo delovala čez trideset let, kako bo reševala pritekanje ljudi. Kratkoročne rešitve v bistvu generirajo fašizem. To, kar Evropa počne pri Lampedusi ... v bistvu mori reveže, ki se poskušajo prebiti vanjo, v odsotnosti dolgoročne vizije.

Evropa trenutno nima vizije, kako bo delovala čez trideset let, kako bo reševala pritekanje ljudi. Kratkoročne rešitve v bistvu generirajo fašizem. To, kar Evropa počne pri Lampedusi ... v bistvu mori reveže, ki se poskušajo prebiti vanjo, v odsotnosti dolgoročne vizije.

V razpravi po filmu ste razgrnili tudi nekatera stališča, ki so zelo skeptična do EU. Na primer, na dan začetka pogajanj Srbije o članstvu v EU ste izpostavili, da je doslej razpadla še vsaka organizacija, v kateri je bila Srbija, in EU primerjali z Jugoslavijo.

No, saj tudi katera koli organizacija, v kateri je bila Slovenija, je razpadla. Ampak dejstvo je, da neke paralele so. Če jo primerjamo z Jugoslavijo - mnogi so jo primerjali tudi z Avstro-Ogrsko, a Jugoslavija je morda najbolj svež primer te vrste, torej da je imela določene probleme, s katerimi se sooča Evropa - seveda je ogromno razlik. Ko sem bil v Bruslju in spoznal ljudi, ki delajo v Bruslju in imajo vpliv na politiko, ki se tu odvija, me je presenetilo, kako malo v bistvu poznajo ta primer, kako svobodno govorijo o nekih stvareh, ki so se v primeru Jugoslavije pokazale za napačne. Kako sanjajo o nekih stvareh, ki bi kratkoročno morda prinesle boljši finančni položaj, a se v bistvu ne zavedajo posledic. Kako se ne zavedajo, da centralizacija moči v Bruslju stopnjuje nacionalizem v Italiji ali Grčiji ali, nenazadnje, v Sloveniji. Kako je za rast nacionalizma v bistvu najbolje, če imajo občutek, da nekdo drug vodi glavno igro. Te povezave ljudje, ki vidijo v centralizaciji finančne dobičke, ne vidijo. Problem je, ker trenutno upravljajo Evropo ekonomisti, in to v popolni odsotnosti razmisleka o tem, kaj se ob ekonomskih reformah dogaja v družbi. Zato se mi zdi, da je primer Jugoslavije poučen. Ne zato, ker bi bil zelo skeptičen do Evrope. Ne. Mislim, da je Evropa krasna ideja, ampak če hočemo, da ta ideja preživi, moramo biti previdni.

Problem je, ker trenutno upravljajo Evropo ekonomisti, in to v popolni odsotnosti razmisleka o tem, kaj se ob ekonomskih reformah dogaja v družbi.

Film Čefurji raus! gostuje v Bruslju na povabilo evropske poslanke Tanje Fajon. Bližajo se evropske volitve. EU ima problem z akutno nizko udeležbo na teh volitvah. Kakšen pomen imajo po vašem mnenju? Ali menite, da bi Evropejci morali na volitve?

Ne vem. Tu sem mogoče še bolj skeptičen. Nisem še ugotovil, da bi Evropski parlament imel kakršen koli resen vpliv na naše življenje. Mislim tudi, da se odločitve ne sprejemajo v Evropskem parlamentu, čeprav me prepričujejo o nasprotnem. Prav tako si še nisem odgovoril na vprašanje, ali bi morala Slovenija sem pošiljati najboljše kadre ali tiste, za katere nočemo, da v Sloveniji delajo škodo. Tudi tu imam dilemo. Bruseljska birokracija, ko jo vidiš od blizu, je v bistvu katastrofalna. Mislim, da se o tem strinjajo tisti, ki delajo tu, in tisti, ki opazujemo z distance. Predvsem nikomur ni jasno, kakšen proces vlada pri sprejemanju odločitev, kdo jih sprejema in po kakšnem ključu. To naredi vso stvar glede evropskih volitev še bolj bizarno. Na nek način izvolimo poslance, ki so potem nemočni. Zato mislim, da bo še enkrat več potekala debata na ravni, da nas bodo poskušali prepričati, da je to pomembno, mi pa bomo skeptično zrli v ekran. Mislim, da se bodo le redki pustili prepričati. Sploh v situaciji, v kakršni je Slovenija zdaj, ko je mnogim jasno, da Evropa ni delovala v našem interesu. Vsaj ne tako, da bi jasno videli ta skupni interes, in zdaj, ko je pritisk Evrope velik, sploh ko govorimo o finančnem planu... Marsikdo je postal evroskeptik in to se bo pokazalo tudi na volitvah.

Bruseljska birokracija, ko jo vidiš od blizu, je v bistvu katastrofalna. Mislim, da se o tem strinjajo tisti, ki delajo tu, in tisti, ki opazujemo z distance. Predvsem nikomur ni jasno, kakšen proces vlada pri sprejemanju odločitev, kdo jih sprejema in po kakšnem ključu. To naredi vso stvar glede evropskih volitev še bolj bizarno. Na nek način izvolimo poslance, ki so potem nemočni. Zato mislim, da bo še enkrat več potekala debata na ravni, da nas bodo poskušali prepričati, da je to pomembno, mi pa bomo skeptično zrli v ekran. Mislim, da se bodo le redki pustili prepričati.

S čim pa bi vas prepričali?

To ni stvar naših poslancev, ne morejo nas prepričati. Najprej bi nas morali prepričati, da lahko nekako vplivajo na odločitve, da imajo smisel, da so to prave odločitve. Mislim, da so njihove roke zvezane. Najprej bi nas morala prepričati Evropa. Poslanci nas bodo v bistvu spet prepričevali brez zaledja. Dokler se Evropska komisija in komisarji obnašajo, kot se, nas evropski poslanci težko prepričajo, da so prav oni tisti, ki so v tej štoriji zelo pomembni.

Petra Miklavc je dopisnica STA iz Bruslja