Denar z neba

V zadevnem članku je Klemen Košak zapisal, da sem podpisani »direktor Pedagoškega inštituta«. To funkcijo sem res opravljal od konca l. 1986 (ko sem prenehal z urednikovanjem pri Mladini) do prve polovice l. 1993. Zdaj je direktorica inštituta doktorica matematike Mojca Štraus. Sicer pa na kratko dopolnjujem poante dokaj korektnega Košakovega članka, če odštejem to, da se ni povsem distanciral od nekaterih klišejev kot npr. o »odvečnosti« razvijanja državljanske vzgoje ali o tem, da bi »lahko denar porabili za kaj drugega«, resnica pa je, da bi ga težko, ker ni mogoče kar tako izpolniti zahtevnih evropskih kriterijev.

- Povsem jasno je, da je »afera« v zvezi s projektom na področju državljanske vzgoje na FDV izpred petih let izrazito politično motivirana; anonimni ovaditelj dr. Lukšiča in dr. Pikala računa na učinek v javnosti, ki je premalo poučena o problematiki v raziskovalnih in visokošolskih organizacijah.

- V razgovoru po telefonu s Košakom morda nisem dovolj jasno poudaril, da pravi problem ni bilo »preveč denarja«, ampak zelo kratki roki za pripravo razpisa in izvedbo projekta. Neizpolnitev teh rokov bi pomenila izpad porabe sredstev iz evropskih skladov. Te okoliščine so botrovale rešitvam, ki jih je s tendenciozno interpretacijo mogoče difamirati. Ostaja pa dejstvo, da smo bili izvajalci v vseh primerih »padanja denarja z neba« postavljeni pred velike dileme zaradi okoliščin, na katere sami nismo mogli vplivati. Najpogosteje tudi samo šolsko ministrstvo ni zakrivilo problema vrtoglavo kratkih rokov, ampak je moralo urejati vse potrebno za »uspešno črpanje«. Tu se ne spuščam še v probleme drugih ministrstev pri njihovih projektih.

- Pripominjam, da je količina denarja stvar percepcije: če gre iz evropskih sredstev pet milijonov za obnovo vaške kanalizacije, je to za pisce političnih tabloidov (kamor Mladina seveda ne sodi) super, če gre šest sto tisoč za izobraževalni projekt pa je to preveč (!!!). Zelo ostra kontrola izvedbe s strani EU-komisije pa praktično onemogoča zlorabe.

- Družboslovne institucije so – v Sloveniji in drugod po svetu – na splošno globoko podfinancirane, v času krize pa so v nekaterih deželah že zaprli tudi zelo ugledne univerzitetne oddelke. Projekti, kakršen je bil tudi projekt o državljanski vzgoji na FDV, problema te podfinanciranosti ne rešujejo, ampak le začasno blažijo. Kljub temu pa, med drugim, omogočajo vsaj začasno zaposlitev tudi za mlajše družboslovce, natise izsledkov raziskav, izvedbo praviloma dragih empiričnih raziskav ipd.

- Vprašanje ali bi lahko in ali bi morali delati projekte na drugih področjih kot na področju državljanske vzgoje je bilo v danem kontekstu odvečno, še zlasti glede na to, da so znatne vsote iz EU skladov ostajale neporabljene. Treba je razumeti, da je vedno bilo tako, da so obstajale »modne« projektne teme, vendar pa je v njihovem okviru mogoče raziskati realne probleme – v danem primeru tudi npr. vidike družbeno neenakosti. Na področju državljanske vzgoje smo bili v Sloveniji z Društvom raziskovalcev šolskega polja evropska avantgarda, saj smo v devetdesetih letih z velikim prispevkom Mitje Sardoča izdajali revijo School Field v angleščini s temi tematikami.

- Projekt FDVja in drugi projekti na tem področju so imeli merljiv učinek. V zadnji raziskavi o državljanski vzgoji IEA l. 2009 (glej: http://www.iea.nl/iccs_2009.html ) so bili slovenski štirinajstletniki na vrhu lestvice držav po napredku v državljanskih kompetencah glede na prejšnje merjenje.

- Končno je treba reči, da vsa problematika tako imenovanih »evropskih sredstev« ni enostavna in zadeva sistem delovanja predvsem državne in tudi lokalne uprave. Vaš članek je kljub nekaterim nedoslednostim droben korak k boljšemu razumevanju te problematike.