Pravi zgodovinar?

V tedniku Mladina je bil 3. januarja 2014 objavljen članek novinarja Petra Petrovčiča z naslovom »Pravi zgodovinar?«, ki se nanaša na Zoisovo priznanje, ki sem ga spodaj podpisani lani novembra prejel za znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja. V njem uvodoma navaja, da je bila podelitev tega priznanja »vprašljiva z vidika znanstvenih dosežkov in objektivne vrednosti njegovega raziskovalnega dela«. Pri tem navaja, da sem Zoisovo priznanje dobil »zaradi življenjskega dela pri raziskovanju povojnih pobojev…«, kar pa ne drži, ker v obrazložitvi tega ni napisanega. S problematiko povojnih pobojev v Sloveniji se namreč sploh nikoli nisem izrecno ukvarjal. Področje mojega raziskovalnega dela so predvsem povojne zaplembe premoženja, politični sodni procesi, koncentracijska in delovna taborišča ter povojni izgoni prebivalstva.

Na podlagi objavljenih podatkov iz Informacijskega sistema o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (SICRIS), za katerega pa je splošno znano, da ni povsem objektiven, g. Petrovčič zame navaja, da ne sodim niti med prvih 50 slovenskih zgodovinarjev in da pravzaprav sploh nisem nikakršen poznavalec nasilja komunističnega režima v Sloveniji. Če bi g. Petrovčič pogledal mojo bibliografijo, ki je objavljena na COBISSU, bi verjetno ne zapisal takšnih neutemeljenih in žaljivih trditev, saj bi lahko ugotovil, da ta obsega 85 enot. Med njimi se poleg znanstvenih člankov in ostalega navaja tudi več kot 10 študij in drugih samostojnih publikacij, ki sem jih izdal doslej. Med študijami prevladujejo predvsem tiste, v katerih obravnavam povojno komunistično represijo v Sloveniji. Tako sem leta 1995 izdal študijo Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (226 strani), leta 1999 študijo Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (304 strani), ki je moja doktorska disertacija, leta 2002 študijo Delo kot kazen. Izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945 –1951 (100 strani), leta 2013 pa sem izdal študijo Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945 (409 strani), ki je izšla v nakladi 4.500 izvodov.

Kot lahko vidimo, sem razen študije Rdeče nasilje, vse ostale študije izdal še preden sem leta 2005 prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje. Poleg omenjenih in drugih študij sem leta 2004 v samozaložbi izdal tudi dva zbornika dokumentov z naslovom Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS Zgodovinskega arhiva Celje. Torej nikakor ne drži, da sem slovenski širši javnosti kot zgodovinar postal znan šele leta 2005, ko sem prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo, kot to trdi g. Petrovčič. V obdobju, ko sem vodil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo, sem izdal štiri zbornike dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih in delovnih taboriščih in o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji. Vse zgoraj navedene publikacije so ob njihovem izidu v širši slovenski javnosti naletele na velik in zelo pozitiven odmev, saj so o njih poročali vsi pomembnejši slovenski pisani mediji, o študiji Zaplembe premoženja v Sloveniji pa je poročala celo RTV Slovenije v svojem osrednjem dnevniku.

Ali si g. Peter Petrovčič spričo navedenega še vedno upa trditi, da nisem nikakršen poznavalec komunističnega nasilja v Sloveniji in da moje delo sploh nima nobene strokovne vrednosti? O tem, na kakšnem strokovnem nivoju so napisana moja dela, ne more presojati on kot novinar, ampak le zgodovinska stroka. Doslej mi ta še nikoli ni očitala nestrokovnosti. Da so moja objavljena dela na potrebni strokovni ravni, med drugim dokazuje tudi to, da sta se pod obrazložitev k predlogu za podelitev Zoisovega priznanja podpisala ugledna zgodovinarja, prof. ddr. Igor Grdina in docentka dr. Tamara Griesser Pečar, in da sta se s podelitvijo Zoisovega priznanja za moje delo na področju zgodovinopisja kot člana Odbora Republike Slovenije za Zoisove nagrade in priznanja strinjala tudi ugledna zgodovinarja prof. dr. Peter Štih in prof. dr. Stane Granda.

Naravnost smešna pa je navedba g. Petrovčiča, da mi je odbor, ki podeljuje Zoisove nagrade in priznanja, Zoisovo priznanje podelil, ker je v njem prof. dr. Lovro Šturm. Ne vem, na podlagi česa g. Petrovčič prof. dr. Lovru Šturmu pripisuje takšno moč in vpliv, da bi on lahko odbor, ki ga sestavljajo sami univerzitetni profesorji in dva akademika, prisilil, da glasujejo tako, kot bi on želel.

Čeprav me je g. Petrovčič s svojim tendencioznim in skrajno žaljivim pisanjem prizadel, ostajam ponosen na to, da mi je bilo podeljeno Zoisovo priznanje za zgodovinopisje, ker sem globoko prepričan, da sem si ga zaslužil, saj sem s svojim delom na področju raziskovanja povojne komunistične represije v Sloveniji opravil pionirsko delo, kar mi priznava tudi velika večina slovenskih zgodovinarjev. Mnogi med njimi so mi ob podelitvi Zoisovega priznanja tudi čestitali. Še posebno pa sem ponosen, da mi je za Zoisovo priznanje osebno čestital tudi, žal že pokojni predsednik SAZU, prof. dr. Jože Trontelj. Ob vsem tem pisarjenje g. Petrovčiča jemljem le kot nekulturni izpad nekoga, ki ne more prenesti, da je to priznanje prejel zgodovinar, ki raziskuje nasilje komunističnega totalitarnega režima v Sloveniji.