Politični amaterji
Neuspešno iskanje ministra, ne prvič ne zadnjič
Igor Šoltes, bivši predsednik računskega sodišča, ki ni uspel postati minister za zdravje, a napoveduje, da bo zdaj res kmalu ustanovil politično stranko
© Uroš Abram
Prejšnjo sredo je predsednica vlade Alenka Bratušek poklicala koalicijskega partnerja Igorja Lukšiča in mu povedala, da bo v prihodnjih dneh »zakrožilo« ime Igorja Šoltesa kot morebitnega novega ministra za zdravje. Bratuškova naj bi bila Lukšiča potem vprašala, kaj si misli, a predsednik SD ni bil najbolj navdušen. Že na prvi pogled lahko ugotovimo, zakaj. Šoltes že nekaj mesecev ustanavlja politično alternativo vsem sedanjim, tudi vladnim strankam, hkrati pa naj bi bil član vlade in si prek nje gradil politično prepoznavnost.
Zato se s kandidaturo prostega Šoltesa Lukšič odkrito ni strinjal – isti Šoltes je sicer nekoč, ko je bil še predsednik računskega sodišča, zahteval odstop Franca Križaniča –, le malo spretnejši pa je bil Karl Erjavec, ki je povedal, da bo Desus, če bo Šoltes potrjen, zahteval drug ministrski resor. Nazadnje je Šoltes od kandidature odstopil, Alenki Bratušek pa je bilo žal, da znotraj koalicije ni bilo konsenza o odličnem kandidatu. Pripetljaj s Šoltesom vladi ni koristil, koristil pa je Šoltesu.
Pripetljaj razkriva troje. Predsednica vlade očitno ne more uveljaviti svoje volje ali pa s Šoltesom ni mislila resno; če bi bila prepričana, da je najoptimalnejši kandidat, bi pri njem morala vztrajati. Pripetljaj je prav tako razkril, da je Lukšič ciničen politik, a v trmastem zagovarjanju pomena političnih strank, procedur, koalicijskih dogovorov hkrati pozablja, da je ravno takšno, strankokratsko razumevanje političnega prostora eden od razlogov, zakaj volivci ne zaupajo ne politiki ne politikom. Neuspešna ministrska kandidatura pa je še razkrila, da Šoltes, eden izmed novih mesij slovenskega političnega prostora, vsaj za zdaj ni drugačen od tistih, ki jih javno kritizira. Govoril je o kandidaturi, pa ta sploh ni bila usklajena, v nastopih ni bil skromen, ne programski, obtoževal je lobije, ki obvladujejo politiko, a jih hkrati ni poimenoval. Besed o stricih in lobijih smo se že prenajedli.
V Sloveniji pa niso tolikšna težava imena, težava je predvsem politični amaterizem. Nedostojno in neprofesionalno je, da predsednica vlade javno podpira kandidata, za katerega že vnaprej ve, da bo zelo težko dobil podporo. Morda zaradi njegove priljudnosti kratkoročno pridobiva na političnih lestvicah, a v koalicijo vnaša nemir. Nedostojno je tudi, da ista predsednica vlade govori o pomenu zdravstvene reforme, a od odstopa ministra Gantarja sta minila že dva meseca, zamenjave pa še ni. Vlada očitno še ne ve, kako naj se loti reforme zdravstvenega sistema, ali pa jim je od zdravstva pomembnejša, še posebej Lukšiču, »strankarska kombinatorika«. Sama zaveza o reformnem svetu ni dovolj.
Šoltes trdi, da verjame v boljšo politiko in drugačno upravljanje države. »Politika pa se ne more očistiti sama s posebnimi praški s ščepcem etike,« je rekel za Mladino. Ministrska bližnjica mu ni uspela, če res verjame v boljšo politiko, se bo moral do nje prebiti po težji pot. Za začetek bo moral ustanoviti stranko.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.