Se Aleksis Cipras šali?

Najbolje je na to vprašanje pred kratkim odgovoril italijanski filozof Franco Berardi Bifo, ko je dejal: »Glasoval bom za Ciprasa, pa čeprav od tega ne bo nobene koristi.« V svojem dobro znanem pesimistično-šaljivem tonu pa je še dodal: »Sprehodil se bom do 200 metrov oddaljenega volišča, torej se mi za to, da bom storil nekaj popolnoma nekoristnega, ne bo treba kaj prida potruditi.« Celo Antonio Negri in Sandro Mezzarda, sicer znana po ostrem kritiziranju volitev, sta v članku, pred kratkim objavljenem v reviji Euronomade, pojasnila, da jima prav »pomanjkanje vsakršnega neposrednega zanimanja za volitve ponuja najboljše izhodišče, da priznata, kolikšen je pomen bližajočih se volitev za evropski parlament«.

Verjetno se še spomnimo, da sta Negri in Hardt ne tako davno v pamfletističnem samizdatu, ki je izšel maja 2012 pod naslovom Deklaracija, slavila politično zrelost indignadov, ki niso glasovali na volitvah leta 2011. Poleg zaupanja v »neposredno demokracijo« in fetišiziranja te oblike odločanja je njihovi abstinenci tedaj botroval tudi neobstoj prepričljive leve stranke. Tokrat je položaj drugačen, na evropski ravni obstaja močna leva sila, ki je sposobna poseči v sedanje razmere. To je glavni razlog za Negrijevo trditev, da so volitve maja 2014 izjemno pomembne.

S kandidaturo Aleksisa Ciprasa za predsednika evropske komisije se ta predvolilna kampanja spreminja v evropsko razpravo, v kateri bodo različne sile vsaj prisiljene definirati in opisati svoje evropske politične programe. Alain Badiou recimo neomajno, celo trmasto še kar vztraja pri »subtrakciji« od države, Negriju pa je jasno, da je Evropa, z njo pa tudi prihajajoče volitve, edini prostor za uveljavljanje nove »politične slovnice«.

S tem prihajamo tudi do odgovora na vprašanje, zakaj se Badiou v ostrem besedilu Naša sodobna nemoč, objavljenem konec lanskega leta v reviji Radical Philosophy, znova moti, ko govori o »naši sodobni nemoči«. Francoski filozof na piko najprej vzame grškega filozofa Kostasa Duzinasa in ga obtoži »zagrizenega optimizma«, pri tem pa trdi, da v tistem, kar Duzinas v knjigi Filozofija in odpor v krizi (Polity, 2013) prepozna kot »novi politični subjekt«, ni prav nič novega. Za Badiouja niti Tahrir niti Sintagma nista popolnoma nič novega, sta preprosto »komunistični invarianti«. Nima smisla, da bi se tukaj lotevali vseh tez iz Badioujeve kritike, toda celo površnemu bralcu, ki se mu ne ljubi prebirati preformulacije stare Badioujeve ideje, bo zadostoval že pritisk na tipki Ctrl + F, pa se mu bo razkrilo, kaj v tem besedilu manjka. Vtipkajte SIRIZA in videli boste, da Badiou vsemu navkljub novemu političnemu subjektu ne le da niti za hip ne prizna velikanskega uspeha, v resnici ga sploh ne omenja.

Prav na tem mestu bi bilo treba Badiouja preformulirati. Naša sodobna nemoč ni toliko v tem, da vsem »komunističnim invariantam« še vedno ni uspelo vplivati na ravnotežje sil, ampak bolj v tem, da del levice ni pripravljen prevzeti tveganja, pa čeprav za ceno tega, da bo levica še enkrat v zgodovini naredila napako ali pa bo poražena. Lepo ponazoritev si lahko izposodimo pri seriji Seks v mestu. Charlotte, ki je popolno nasprotje spolne predatorice Samanthe, verjame v romantično ljubezen in se odloči, da do poročne noči ne bo imela spolnih odnosov z zaročencem Treyem. Noč pred poroko pa ugotovi, da je Trey impotenten. Charlotte skuša raziskati, ali gre za telesno ali duševno erektilno disfunkcijo, zato vsako noč preverja, ali se bo Treyu med spanjem »dvignil«. Tako se poročita, težave se nadaljujejo, Trey je menda impotenten, vendar ga Charlotte še naprej ljubi. Toda nekega dne plane v kopalnico in presenečena zagleda Treya, kako masturbira s pornografsko revijo pred sabo.

Da ne dolgovezimo. Pravo vprašanje, ki se postavlja današnji levici in »naši sodobni nemoči«, je točno to: je težava zgolj »v glavi« ali je »telesna«? Seveda iz psihoanalize vemo, da je tudi težava, ki je »zgolj« v glavi, resnična težava, toda če gre za telesno erektilno disfunkcijo, potem je dejansko neozdravljiva. Tu bi morali uporabiti besede samega Badiouja oziroma njegovega velikega učitelja (maître), ki ga prav tako omenja v besedilu o »naši sedanji nemoči«. Gre seveda za Mao Cetunga in njegov izrek: »Nisi preveril, nimaš pravice govoriti!« Toda kot navaja že sam Badiou, se nadaljevanje tega stavka glasi: »Imate težavo, ki je ne morete rešiti? Lepo zavihajte rokave, preučite sedanje razmere, dejstva in zgodovino težave! Ko jo boste temeljito preučili, boste vedeli, kako jo rešiti.«

Z drugimi besedami, Mao je preprosto hotel reči, da preučiti težavo pomeni rešiti jo. Naša današnja težava nosi ime, ki je enako znanemu geslu Rudija Dutschkeja, s katerim je ta zaznamoval vrhunec leta 1968, in ki po naključju – ali pa tudi ne – spominja na Maov dolgi pohod, glasi pa se seveda »dolgi pohod skozi institucije«. Tu smo spet pri stari razliki med »manevrsko vojno« in »položajno vojno«. Danes potrebujemo oboje. In to je razlog, da kandidatura Aleksisa Ciprasa za predsednika evropske komisije, četudi je njegov poraz tako rekoč neizogiben, ni šala.