»Tesnobnost« časa?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

24. 1. 2014  |  Mladina 4  |  Komentar

Polemike o nastopu dr. Jožeta Pučnika so se razplamtele. Lahko jih razčlenimo na različne načine, a v bistvu zadostuje razdelitev v štiri osnovne kategorije: povezovanje Pučnikovega nastopa z izbrisanimi na idejni ravni; ignoriranje nastopa, njegovo relativiziranje, zavračanje razprave o tem iz pietetnih razlogov ali politične korektnosti, dvom o verodostojnosti vira (časopisnega poročila), ki citira Pučnikove besede; kritika govora in zavračanje vsebine, a hkrati zanikanje kakršnekoli njegove povezave z izbrisanimi, poudarjanje Pučnikove poštenosti, ker je svoje poglede razkril javno; pojasnjevanje (zagovarjanje) vsebine govora s takratnimi razmerami. Predvsem na zadnjo kategorijo je treba biti posebno pozoren.

Vse opredelitve do Pučnikovega nastopa so bile pričakovane in bodo to ostale vsaj v naši generaciji tudi v prihodnje. Moj namen je bil postaviti Pučnikov prezrti nastop v Ljutomeru v zgodovino, ne pa za vsako ceno zagovarjati svoje interpretacije in svojega prav.

Dr. Vlado Miheljak je, neodvisno od mene, temu dodal povsem relevantno vprašanje: ali lahko po politiku, ki je (ne glede na motiv in »tesnobnost« časa) zmožen izreči kaj takega, kot je Pučnik v Ljutomeru, poimenujemo osrednje mednarodno (!) letališče. No, tu sicer ni skrbi, oportunistične »levoliberalne« vlade se preimenovanja ne bodo nikoli lotile. Recept je že preizkušen: desnica postavi, levica pusti, ker da se z »ideološkimi« vprašanji ne bo ukvarjala.

V polemiko se je s četrto točko sedaj vključila dr. Darja Mihelič. Meni, da pri umestitvi Pučnikovega ljutomerskega nastopa v zgodovinsko dogajanje ne upoštevam dovolj konteksta razmer, v katerih je Pučnik govoril, zlasti ne »tesnobnosti časa«. Sam menim, da je ravno nasprotno: da sem dogajanje v številnih tekstih, tudi v tistih, v katerih obravnavam Pučnikov govor, osvetlil tako vsebinsko kot v natančnem časovnem sosledju. In iz različnih zornih kotov. Tudi s psihosocialnega vidika, kolikor zgodovinar to pač lahko stori. Ona pa se je v želji po obrambi vsebine Pučnikovega govora lotila zgodovinskega konteksta zelo površno in počez in tudi »zlepila« skupaj stvari, ki (razen v ideološki konstrukciji) nimajo neposredne zgodovinske povezave.

V času Pučnikovega govora, le teden dni pred plebiscitom, so bili Slovenci in Neslovenci na isti strani. To je pravi kontekst razmer in to je vedel vsak, dokazal pa referendumski rezultat.

Argumenti dr. Darje Mihelič so šibki, in če bi šlo zgolj za tisto, kar je zapisala, bi pismo z lahkoto prezrl ali eventualno odgovoril z nekaj vrsticami v pismih bralcev. A dr. Darja Mihelič je raziskovalka (res, da za neko drugo zgodovinsko obdobje). Z zgodovino se torej ne ukvarja ob nekem drugem poklicu zaradi tega ali onega razloga, pač pa že desetletja profesionalno. Poleg tega prihaja iz intelektualno močnega in karierno začrtanega družinskega okolja. Če ona zagovarja stališče, da je Pučnikov nastop zgolj izraz bojazni pred »kninskimi razmerami«, ki da se lahko zgodijo Sloveniji, potem je temi vredno posvetiti še en članek. Skozi njena stališča namreč lahko jasno razberemo, kako je bila ustvarjena atmosfera, v kateri so se zgodili izbrisani.

»Tesnobnost«, »zaskrbljenost« (in kar je še povezujočih izrazov, ki jih uporablja dr. Darja Mihelič, a zaradi poenostavljenosti ostanimo pri prvem) sta lahko politični ali osebni. Sam sem, tako kot drugi navadni državljani, »tesnobnost« časa doživljal in me nanjo ni treba opozarjati. Po tihem politično »lustriran«, brez stalne zaposlitve, z dvema majhnima otrokoma v Fužinah. Ki so in še vedno veljajo na levici in na desnici ter v vseh medijih za nekakšen simbol »jugoslovanstva« v Sloveniji. Prav tako, in še bolj, so »tesnobnost« doživljali moji prijatelji, kolegi, sostanovalci v bloku in v naselju. Tako tisti, ki imajo slovenske priimke, kot tisti, ki imajo v priimkih mehki »ć«. Ti še posebej: v nasprotju s Pučnikom, ki je ostajal na ravni politične »tesnobnosti«, saj je imel dom v Nemčiji in v vsakem trenutku odprto pot do tja, niso imeli kam. Je treba razliko v »tesnobnosti«, med Pučnikovo in tisto, ki bi jo doživljali priseljenci, ko bi Pučnik z »vso avtoriteto« začel izvajati segregacijo »na ekonomski podlagi« (kakopak »na demokratičen« način), še dodatno pojasnjevati? V tej Pučnikovi »demokraciji« se priseljenci ne bi mogli ne vrniti, od koder so prišli, in ne oditi naprej na zahod. Kot se je nato zgodilo izbrisanim. Naj spomnim: gre za ljudi, ki so vsaj v ekonomskem smislu doživljali Pučnikovo nemško usodo, si tukaj s težavo ustvarili eksistenco, se izobrazili in si pridobili stalno bivališče in bi po Pučniku (in sedaj dr. Darji Mihelič) tedaj ali »čez desetletja« lahko ustvarili »kninske razmere«. Posekali drevesa na Golovcu, zaprli Litijsko in Zaloško in zahtevali »SAO Fužine«, ali kaj? In podobno še na Jesenicah in v Velenju, pa morda še kje v Zasavju.

Po interpretaciji dr. Darje Mihelič naj bi Pučnik zgolj izrazil skrb, »da bi z nepremišljeno odločitvijo glede dodeljevanja državljanstva tudi v Sloveniji odprli vrata za podobna dogajanja, kot jih je izkusila Hrvaška«. Močno upam, da gre za lapsus in da dr. Darja Mihelič – še posebej glede na poklic – zmore razločiti med nekdaj strnjeno naseljenim (potem pa izgnanim) avtohtonim srbskim prebivalstvom na Hrvaškem in razpršeno ter raznorodno ekonomsko imigracijo v Sloveniji. Da tega Pučnik v svojem ihtavem protijugoslovanstvu ni zmogel, je vsaj z ideološkega stališča nekako logično. No, če zmore to dr. Darja Mihelič, bi problem lahko zadeval predvsem primerjavo s tistim delom Pučnikovega govora, ki ga sicer sama prezre, to je z opisom težav bivših kolonialnih držav s prebivalci iz kolonij. In Nemčije ter njenih »gastarbajterjev«. Pučnikova skrb, za katero dr. Darja Mihelič izraža razumevanje, naj bi torej zadevala to, da bodo priseljenci s stalnim bivališčem v Sloveniji »ekonomsko« preveč obremenili Slovenijo in morda nekoč zahtevali celo kulturno avtonomijo. Naj tu citiram Tanjo Lesničar Pučko v njenem nedavnem članku Stranka želv, lobanj, odmišljenih pravic?. Sam bistva problema ne zmorem bolje ubesediti: »Pučnik tik pred plebiscitom nasprotuje republikanski ideji (in predplebiscitni zavezi), da nacijo tvorijo vsi ljudje znotraj nekega teritorija (ki imajo stalno prebivališče), ne glede na etnično pripadnost. Četudi zatrdi, da ne gre za nacionalno, ampak za socialno vprašanje, to socialno problematiko veže na nacionalno (’kakšni problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji’, ’problemi, podobni kninskim’). Probleme bi torej po njegovem ustvarjali drugi narodi, pri reševanju socialnega vprašanja pa ima prednost ’naš’. In točno to je nacionalizem: moja lačna usta so bolj pomembna od vaših neslovenskih, četudi imava do države povsem enake dolžnosti. S takim razmišljanjem je bilo v seme nove države vcepljeno razlikovanje, ki je temeljilo na primitivnem pojmovanju naroda kot krvne skupnosti, in ta ideja je meso postala z izbrisom. Nenašim je bilo, kot je osamosvojitveni ’heroj’ Igor Bavčar zapisal v ’slavnem’ pojasnilu Drnovšku leta 1992, ’potrebno odmisliti pridobljene pravice’, in to v imenu našega boljšega življenja.«

Konkretna nevarnost »kninskih dogodkov« v slovenski različici. Je v resnici obstajala? Je. A ne decembra 1990, v času Pučnikovega govora v Ljutomeru. Pač pa leto prej.

Naj dodam še to, da formalne kulturne avtonomije – kulturnih avtonomij!, saj ne gre za enovit narod – imigranti iz bivših jugoslovanskih republik še danes nimajo. Pučnikov »izračun« bi danes pokazal, da za vse projekte, na katere se lahko prijavlja katerokoli društvo, dobijo bistveno manj, kot je letna nagrada kakšnega predsednika upravnega odbora državne banke, ki je uspešno pripomogel k njeni potopitvi. Jedro problema pa je v tem, da so Pučnikovi predsodki aktualni še danes. Še več, so sestavni – mnogokrat v zadnjih dvajsetih letih celo odločilni – del politike. Kaj pa je oznaka Pučnikovega naslednika »Tomaža Majerja« o »trenirkarjih«, ki da odločajo o rezultatih volitev in s tem o usodi nas, klenih Slovencev, drugega kot novodobna interpretacija »kninskih razmer«? No, bodimo v trendu: trenutno v modi niso »trenikarji«, prešli smo na »opankarje«.

Ne samo poglobitev v vsakokratne zgodovinske razmere, tudi nekaj vzročno-posledičnosti in vertikalne zgodovinske perspektive ne škodi. Vsaj tako nas je v osnovah strukture in tehnike zgodovinopisnega raziskovanja učil akademik prof. dr. Bogo Grafenauer. A to je, seveda, bilo že davno in je verjetno močno zastarelo.

Poleg navedenega je dr. Darja Mihelič prezrla še dve pomembni stvari. Prvič: Pučnikov govor izhaja iz mentalitete dela Demosa, ki je osamosvojitev pojmoval kot strankarski projekt. Ta naj bi se izpeljal zgolj prek (šibke) politične prevlade v skupščini z nekakšnimi deklaracijami o odcepitvi ali v najboljšem primeru s plebiscitom z navadno večino. Ta mentaliteta je bila izraz »strahu in skrbi« ne samo pred »kninskimi dogodki«, ampak tudi pred tem, da bi poleg priseljencev z juga osamosvojitvi nasprotovali tudi drugi: »komunisti«, »zsmsjevci«, »jugonostalgiki« in kar je še bilo (in je) podobnih politično pejorativnih kategorij. Ali da bi, kot je bilo rečeno v skupščini, glasovanje »za« celo preprečili slabo vreme in prazniki. Res močno zaupanje v osamosvojitev, ni kaj! Ta mentaliteta (Pučnik jo je kot predsednik Demosa precej pred ljutomerskim govorom nazorno izrazil z vnaprejšnjo enostransko določitvijo datuma plebiscita) je bila po mučnih pogajanjih pri predsedniku predsedstva Milanu Kučanu in z velikim angažiranjem predsednice Demosovega poslanskega kluba dr. Spomenke Hribar, presežena. Konsenz se je izrazil v zakonu o plebiscitu in v Izjavi o dobrih namerah. Res pa Pučnik pri dogovorih ni imel pomembnejše vloge. In če že skušamo razpravljati o motivih za njegov ljutomerski nastop: morda pa je zaradi tega in v kombinaciji s kroničnim nezaupanjem, ki ga je navdajalo, govoril v popolnem nasprotju s tem dogovorom? Z drugimi besedami: ostajal je v mentalnem stanju »strahu in skrbi« pred verjetno največjim nacionalnim konsenzom v sodobni slovenski zgodovini. Ker je očitno verjel v revolucionarno izvedbo odcepitve zgolj z Demosovo »avantgardo« in ne glede na posledice. Samo v taki (sicer malo verjetni) odcepljeni (in ne osamosvojeni!) Sloveniji bi tudi lahko uresničil tisto, kar je napovedoval v Ljutomeru.

Drugič: Konkretna nevarnost »kninskih dogodkov« v slovenski različici. Je v resnici obstajala? Je. A ne decembra 1990, v času Pučnikovega govora v Ljutomeru. Pač pa leto prej, ko so v Ljubljani Miloševićevi privrženci hoteli organizirati »miting resnice«, ki naj bi vrgel slovensko (tedaj še socialistično) oblast. Tedaj so bile po oceni sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, ki jo je izrekel na 71. seje P SRS, 6. 10. 1989, torej slaba dva meseca pred napovedanim mitingom, razmere v Sloveniji take: »Živelj iz drugih republik pri nas je v večini prestrašen in neopredeljen. Vendar, če jutri tisti, ki so prepričani, da je to njihova državljanska dolžnost, skušajo v Sloveniji z nekimi agresivnimi posegi pokazati, da se ne strinjajo s slovensko ustavo, slovensko politiko itd., pa jih ne bi težko dobili na svojo stran. Priključili bi se ji iz strahu, da jih bomo jutri pošiljali iz Slovenije kot tehnološki višek, hkrati se bojijo, da bo šovinizem – ki je vsakdan hujši – vse več je napadov na njih, tudi tiste, ki povsem mirno in pošteno delajo v naši republiki – povzročil, da jih bomo počasi začeli izganjati.«

Slovenska milica je, kot je znano, miting preprečila. Prebivalci iz drugih jugoslovanskih republik mitingu niso bili naklonjeni, tudi ne pravoslavna cerkev v Sloveniji. V Ljubljani se je zbralo le nekaj privržencev Marojevićeve Stranke za enakopravnost občanov. Ki jo je, mimogrede, temeljito in skrbno, zakonito ali nezakonito, nadzorovala slovenska SDV. Od tedaj ne poznam prav nobene varnostne, politične ali kakšne druge ocene, ki bi potrjevala tezo o ustvarjanju »kninskih razmer« v Sloveniji. Kar se je potrdilo tudi na plebiscitu. V času Pučnikovega govora, le teden dni pred plebiscitom, kar tako poudarja dr. Darja Mihelič (sicer upravičeno, a iz popolnoma napačnega zornega kota), so bile opredelitve jasne, Slovenci in Neslovenci pa na isti strani. To je pravi kontekst razmer in to je vedel vsak, ki je tedaj odprl časopis ali gledal poročila. Nisem še zasledil resnejše zgodovinske študije, razstave ali spletne strani, ki tega ne bi potrjevala. Dr. Darja Mihelič je prva zgodovinarka, ki nam, sicer brez dokazov, skuša pričarati »kninske razmere« v času Pučnikovega nastopa. Če je kaj iz konteksta razmer, so to ravno Pučnikove napovedi teden dni pred plebiscitom, kaj naj bi se Neslovencem zgodilo v novi državi. Državi, ki naj bi jo čez en teden pomagali izglasovati. In so jo! Če bi Pučnikove besede tedaj imele večji odmev, a jih na srečno niso, bi stanje vrnile v čas pred mitingom 1. decembra 1989, o katerem je govoril Ertl.

Nenašim je bilo, kot je osamosvojitveni »heroj« Igor Bavčar zapisal v »slavnem« pojasnilu Drnovšku leta 1992, »potrebno odmisliti pridobljene pravice«, in to v imenu našega boljšega življenja.

O realnosti »kninskih razmer« v Sloveniji bi sicer lahko govorili še enkrat nekaj mesecev kasneje. Pa ne zaradi Neslovencev, pač pa zato, ker sta marca 1991 Igor Bavčar in Janez Janša samovoljno podpisala sporazum s hrvaškima kolegoma o skupni obrambi in celo nekakšni konfederaciji s Hrvaško, kar bi Slovenijo neposredno potegnilo v hrvaško-srbsko vojno, predsedstvo pa je to na srečo zavrnilo.

Toliko o »tesnobnosti« tistega časa. Iz katere so se kmalu zatem, po zmagoviti in srečni osamosvojitvi, polni nacionalne evforije, zgodili izbrisani. Danes se zaradi razsodbe sodišča v Strasbourgu javno mnenje o tem počasi spreminja, glavni mediji in novinarji (mnogi sicer z debelim cmokom v grlu) so spremenili ton poročanja. Tudi dr. Darja Mihelič meni, da je bil izbris krivica. Pohvalno. Sem kakšno podobno javno izjavo sedaj angažirane zgodovinarke v zadnjem desetletju in pol nacionalističnih razprav ter lažnih in ksenofobnih obtožb na račun izbrisanih, pa ob referendumu o tehničnem zakonu o izbrisanih, s katerim so izigrali odločbe slovenskega ustavnega sodišča in kar je še podobnih zadev, morda prezrl? Če nisem, skozi njen udobni intelektualni molk zlahka razberemo, zakaj ima danes izbris le za »napako« (kako preudarno se izraža zgodovinarka, ki premore »nevtralno distanco«, mar ne?). Pa tudi, zakaj naj bi Pučnikovo napoved obračuna z jugoslovanstvom v slovenski družbi »na neljub način« razumeli predvsem skozi »tesnobnost«, ki ga je navdajala na tistem marginalnem in »okrnjeno« predstavljenem ljutomerskem nastopu.

Ljudem, ki se začnejo ukvarjati s sodobno zgodovino, običajno svetujem, naj kaj preberejo tudi o molčeči večini, ki je omogočila vse tiste znane večje in manjše »napake« v dvajsetem stoletju.