Malta se z razprodajo državljanstva v prvi vrsti sama postavlja v tveganje

Države članice EU avtonomno odločajo, pod kakšnimi pogoji bodo nekomu podelile državljanstvo. Evropske institucije in druge države članice pri tem nimajo besede, čeprav to vpliva tudi nanje, saj je vsak državljan članice EU tudi državljan Unije. A odločitev Malte, da bo v naslednjih letih po 650.000 evrov prodala 1800 državljanstev in kupcem tako hkrati zagotovila še državljanstvo Unije, je na januarskem zasedanju Evropskega parlamenta povzročila burno razpravo.

Komisarka za pravosodje Viviane Reding je poslancem v imenu Komisije dejala, da definitivno ne podpirajo prodaje pravic, zagotovljenih v evropskih pogodbah. »Državljanstvo ne sme biti naprodaj,« je bila odločna, saj je to v nasprotju z osnovnimi principi mednarodnega javnega prava, ki določajo, da lahko države državljanstvo dajo samo tistim, ki imajo resnično povezavo z neko državo. »Nacionalne države članice EU bi morale upoštevati, kakšen vpliv bodo njihove odločitve imele za druge članice in celotno Unijo,« je še opozorila.

Čeprav je komisarka povedala tudi, da je Malta seveda popolnoma suverena pri dodeljevanju državljanstva, Komisija zdaj Malti vseeno grozi s tožbo, če bo prodajo potnih listov dejansko začela izvajati, poroča EuObserver.

Evropski poslanci pa so zaskrbljenost nad različnimi shemami dodeljevanja državljanstev – Malta namreč ni edina, ki državljanstvo daje v zameno za »investicijo« – 16. januarja izrazili v resoluciji o prodaji evropskega državljanstva. Tudi oni menijo, da državljanstvo ne bi smelo biti naprodaj in so Komisijo pozvali, naj »izda priporočila, s čimer bi preprečili, da bi tovrstne sheme omajale vrednote, na katerih temelji EU, ter izda smernice za pridobitev državljanstva EU prek nacionalnih shem.«

Zapisali so še, da prodajanje državljanstev ruši zaupanje med državami članicami, na katerem je zgrajena Unija. A kaj so s tem pravzaprav mislili? »Najbrž so mislili na to, da Malta z razprodajo državljanstva deluje kot izdajalka do drugih držav članic. Pogodba o delovanju EU namreč določa, da se evropsko državljanstvo pridobi s samim državljanstvom katere od držav članic. Odločitev ene države članice o tem, komu bo podelila svoje državljanstvo, torej vpliva na vse ostale države članice,« pojasnjuje dr. Janja Hojnik, izredna profesorica mariborske Pravne Fakultete. »Če ena država članica prodaja državljanstvo, zlasti zato, da bi od tega imela dobiček, ostalim državam članicam pa s tem naloži strah pred priseljenci iz tretjih držav, deluje kot izdajalka in ruši zaupanje drugih držav članic, ki so jo vzele za partnerko v EU. V zadevi Micheletti, ki se je nanašala na zdravnika z argentinskim in italijanskim državljanstvom, ki je slednjega pridobil zgolj zato, ker se je rodil italijanski materi, čeprav je sicer vse življenje živel v Argentini in nato želel delati v Franciji, je denimo Sodišče EU odločilo, da ni dovoljeno, da bi zakonodaja države članice omejevala učinke podelitve državljanstva s strani druge države članice z naložitvijo dodatnih zahtev za priznanje tistega državljanstva. Francija, ki ni priznavala pridobitve državljanstva zgolj po krvi, je torej morala priznavati to pravico Italije,« bojazen evropskih poslancev še dodatno pojasni pravnica.

Malta se je sicer odločila za neposredno prodajo nacionalnega potnega lista. V zameno ne zahteva investicije v gospodarstvo, ustanovitve podjetja, nakupa nepremičnine, niti ni treba prosilcu imeti registriranega vsaj začasnega prebivališča ali Malti plačevati davkov.

Poslanci so se zato zbali tudi, ali bo Malta sploh imela kakšne koristi od te nove politike. »Malta se z razprodajo državljanstva v prvi vrsti sama postavlja v tveganje, saj lahko kupci njenega državljanstva postanejo breme za malteški socialni sistem. Državljani tretjih držav, ki bodo pridobili malteško državljanstvo, se bodo sicer lahko svobodno gibali znotraj vseh preostalih 27 držav članic, vendar je ta svoboda gibanja pogojena z zadostnimi finančnimi sredstvi in zdravstvenim zavarovanjem. Te osebe torej ne smejo postati finančno breme za države gostiteljice. Če bi to bile ali postale, se jih lahko izžene – na Malto. Samo slednja bo zadolžena zagotavljati socialno varstvo za njih. Malta mora torej biti zelo previdna pri tem, komu bo prodala državljanstvo. Če bo oseba imela premoženje zgolj za nakup državljanstva, lahko nato svojo »kupnino« dobi nazaj v obliki socialnih transferjev in koristi za Malto ne bo nobenih ali pa bodo celo negativne,« pravi dr. Janja Hojnik in opozori na Ciper, ki je tudi prodajal državljanstvo, a le tistim, ki so imeli prihranke v ciprskih bankah. »To je preprečevalo, da bi bil prosilec v breme za socialni sistem države.«

Načrt malteške vlade je na negativen odziv naletel tudi v domovini, je poročal EuObserver. Tamkajšnja opozicija je napovedala, da bo v prihodnje storila vse, da bi preklicali veljavnost kupljenih državljanstev in z napovedjo morebitne interesente že v startu poskušala odvrniti od nakupa.

Evropsko državljanstvo je očitno zelo zaželeno. Z obljubo po dodelitvi državljanstva države članice EU privabljajo investitorje iz tretjih držav. Podeljevanje potnih listov pa se uporablja tudi za strateške cilje: Bolgarija je denimo podelila že več deset tisoč potnih listov Makedoncem, ki še niso v Uniji. Seveda so jim s tem omogočili delo v osemindvajseterici, hkrati pa naj bi šlo za prefinjen načrt bolgarske politike, ki bi rada dokazala, da je ves makedonski narod dejansko bolgarskega izvora, je že leta 2006 poročal mesečnik Vienna Review. Poleg plačila za novo državljanstvo morajo prosilci podpisati tudi izjavo, da so bili njihovi predniki Bolgari.

Vsak državljan članice Evropske unije je avtomatično tudi evropski državljan. Za razliko od nacionalnih državljanstev pa evropsko državljanstvo imetnikom ne nalaga nobenih dolžnosti. Državljani dobijo le več pravic – pravico do dela, prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, pravico voliti in biti izvoljen na volitvah, pravico do diplomatske in konzularne zaščite katerekoli države članice Unije na ozemlju držav nečlanic, ter pravico naslavljati peticije Evropskemu parlamentu in se obrniti na varuha človekovih pravic. Pravice so sicer deloma omejene: ko govorimo o prostem gibanju in prebivanju na ozemlju držav članic, je to brez obveznosti dovoljeno le tri mesece, po tem obdobju pa se mora imetnik evropskega državljanstva registrirati, sklenjeno mora imeti zdravstveno zavarovanje in zagotovljena sredstva za preživljanje.