Francoski mali veliki mož

Stereotipi o narodih ne zbledijo kar tako, sploh če se tisti z največjim vplivom na vso moč trudijo, da bi jih upravičili. Pomislite na Francijo. Za ostali svet je Molierjeva domovina država, kjer za skoke čez plot, ki jih zagrešijo politični voditelji, vlada razumevanje, medtem ko ga za krvavo potrebne gospodarske reforme zmanjka.

A svet morda čaka presenečenje – ali vsaj polovično presenečenje. Kar se tiče ljubezenskih afer, bi v Franciji utegnila prevladati kontinuiteta, kar pa se tiče reform, so spremembe morda za prvim ovinkom.

Predsednik François Hollande je napovedal ukrepe, s katerimi bi tako rekoč izpeljali miroljubno revolucijo, če bi jih uresničili: to bi bila pomembna sprava z industrijskim in poslovnim svetom, ki se je ni upal lotiti niti njegov bolj energični predhodnik Nicolas Sarkozy, in to kljub svojim konservativnejšim nagnjenjem – ali pa morda ravno zaradi njih.

A dejanske možnosti za spremembo so manjše zaradi stereotipa kontinuitete. Hollandovo smelo zavezo o davčnih olajšavah v višini 30 milijard evrov, da bi tako spodbodli gospodarstvo, je vsaj deloma zasenčilo razkritje iz njegovega zasebnega življenja.

Raziskave javnega mnenja, ki so jih opravili po objavi fotografij Hollanda s čelado, kako ga varnostnik z vespo pelje na ljubezenski sestanek z igralko, kažejo, da Francoze zadeva rahlo zanima. A resničnost ima več odtenkov. Francozi zaradi takšnih razkritij niso pretreseni. Druga družina bivšega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda je bila sicer tako rekoč državna skrivnost, ki jo je poznala le izbrana elita, poslušni mediji pa so jo varovali pred javnostjo, vendar sta ljubica in njena hči vseeno prišli na pogreb. In Sarkozyjevo burno zasebno življenje na začetku mandata je potekalo na očeh javnosti.

V nasprotju z Britanci in Američani so Francozi veliko manj obsedeni s spolnostjo kot s finančnimi škandali. Raziskave javnega mnenja razkrivajo zanimivo dvojnost: Francozi zahtevajo največjo možno svobodo v zasebni sferi in največjo možno zaščito v javni. Zato Francozi Hollanda ne grajajo iz etičnih razlogov, temveč političnih. Predsednik la Grande Nation, politični dedič sončnega kralja in generala de Gaulla se je osmešil: na vespi je bil videti naravnost trapasto.

Victor Hugo je skoval izraz Napoleon le petit, mali Napoleon, da je opisal Napoleona III. Bodo Hollanda, ki je tako v javnem kot zasebnem življenju očitno dobil navdih pri svojem mentorju in vzorniku, prvem socialističnem francoskem predsedniku, nekega dne opisovali kot Mitterand le petit, malega Mitteranda?

Vodvil je morda res francoska posebnost, tako kot kruh, sir in vino, vendar ne pripomore k večjemu dostojanstvu in verodostojnosti že tako neverjetno nepriljubljenega predsedovanja. Hollande je želel biti običajen predsednik. Na skrivaj posnetih fotografijah med potjo na randi je očitno prekosil samega sebe. Francoski humoristi – in celo politiki – so hitro izrabili njegovo ranljivost.

Hollande je morda zaljubljen v drugo; se zgodi. Če je to res, ne bi bilo moglo priti na dan v manj ugodnem trenutku, in sicer natančno takrat, ko je bil odločen državo popeljati na novo, pogumno in krvavo nujno pot. Lahko nam je žal, ker v globalni internetni dobi meje med zasebnim in javnim življenjem izginjajo, a temu se bo treba prilagoditi – Hollande se očitno ni.

Ključno vprašanje je seveda, zakaj je Hollande čakal leto dni in pol, preden je naredil tisto, kar je prav, in francoskemu gospodarstvu pomagal z olajšanjem davčnega bremena, zaradi katerega so bila francoska podjetja nekonkurenčna. Uradni odgovor je, da zaradi vse slabših svetovnih gospodarskih razmer ni imel druge izbire.

Za nekatere, vključno z menoj, je bil Hollande od začetka pristni socialdemokrat. A ker je kampanjo vodil kot socialist in ker zaradi globokega razkola v lastnem taboru nima prave večine v parlamentu, si ni mogel privoščiti, da bi svojo proinudstrijsko usmeritev (še vedno javno obtožuje finančni sektor) razkril takoj in ne šele s precejšnjo zamudo. Naj bo to realizem ali pomanjkanje političnega poguma, leto in pol sta izgubljena in to je težka cokla za Francijo ter njeno gospodarstvo.

Zdaj je država morda le krenila v pravo smer. A zelo verjetno bo na čelu imela šibkejšega predsednika. Hollande ima tri leta, da s pomočjo pravih zamisli dokaže, ali je zmožen svojo javno podobo – in javno podobo Francije – spremeniti vsaj z gospodarskimi rezultati, če že ne s svojim zasebnim vedenjem.

Dominique Moisi, predavatelj na institutu za politične vede v Parizu, je višji svetovalec na Francoskem institutu za mednarodne zadeve Ifri. Trenutno je gostujoči predavatelj na kraljevem kolidžu v Londonu.

© Project Syndicate, 2014.