Čas je za novo Cecchinijevo poročilo

Rimska pogodba veljavna od 1.01. 1958., ki utemeljuje Evropsko gospodarsko skupnost, predhodnico sedanje Evropske unije, uvodne določbe začenja z besedami:

-odločeni ustvariti temelje za vse tesnejšo unijo med evropskimi narodi,

-odločeni, s skupno akcijo zagotoviti gospodarski in socialni napredek svojih držav…

Carinska unija med državami članicami, ki je bila uveljavljena1968. leta je bila sicer prvi cilj Rimske pogodbe, ne pa tudi zadnji. Tako so sprejemali še tudi druge ukrepe, ki so prispevali k večji gospodarski integraciji. Toda to ni bilo dovolj za hitrejši napredek EGS. Zlasti so se pokazale pomanjkljivosti do takratne stopnje integracije ob naftnih krizah leta 1973 in 1979 ter ob recesiji v razvitem svetu. Takrat so se države članice skupnosti reševale vsaka zase z vpeljavo različnih restrikcij, tudi v poslovanju z državami skupnosti, in tako dodatno zaviralno vplivale na rast proizvodnje in na povečevanje brezposelnosti. Tako so v vzpostavljeni carinski uniji poslovali še vedno z visokimi stroški in hkrati še vedno zaostajali v svetovni konkurenčni tekmi.

Takšno stanje je terjalo ukrepanje. Zato je Evropska komisija imenovala odbor strokovnjakov, ki ga je vodil Italijan Paolo Cecchini. Strokovnjaki odbora so svoja raziskovanja usmerili predvsem na ceno, ki jo Evropa plačuje za svojo razdrobljenost, na stroške številnih nacionalnih trgov in končno vpliv na manjšo blaginjo prebivalstva skupnosti. Odbor je svoje ugotovitve strnil v knjigi »Evropski izziv 1992« v katerem je zgoščen prikaz obsežnih študij o prednostih enotnega notranjega trga. Na podlagi teh ugotovitev je Evropska komisija pripravila Belo knjigo, ki je predstavljala akcijski program za prehod v enoten trg EU.

Iz navedenega se vidi, da so se takratna Evropska komisija in vodstva držav članic premišljeno, na podlagi strokovnih ugotovitev, lotili reševanja problemov in pomanjkljivosti delovanja carinske unije. Zadnja leta delovanja sedanje EU ni videti, da bi sedanja vodstva posnemala svoje predhodnike. Vprašanje je tudi kako se je uporabljalo načelo delovanja EU, ki ga je ubesedil Francoz Jean Monnet, ki se glasi, da se prenaša pristojnosti držav na EU le takrat, ko je to politično mogoče, in vedno, ko je to objektivno nujno.

Sedanje stanje v gospodarstvu v posameznih državah članicah, povečevanje, namesto zmanjševanje razlik v gospodarskem razvoju med državami članicami, neenotnost v ocenah posameznih vprašanj, neenotnost v pogledih kako izboljšati sedanje stanje, tako v razvoju kot v medsebojnih odnosih, kar kličejo po temeljiti strokovni vsestranski analizi delovanja EU po vzoru Cecchinijevega odbora. Naj navržem nekaj vprašanj, ki jih kaže bolj podrobno analizirati.

Evropska komisija, kot skrbnica za izvajanje pogodb in sklepov organov EU, je večkrat povzročila nejevoljo pri članicah s svojim delovanjem. Zato bi bilo potrebno ugotoviti kdaj in kje ni zavarovala oz. spoštovala pogodbena razmerja ter kdaj in kje je prekoračila svoje pristojnosti. Ali je pri vseh po enakih merilih ukrepala za zavarovanje konkurenčnosti in pri odobravanju izjem. Kako si je lahko dovolila, da je varovala načelo konkurenčnosti pri sanaciji bank v naši državi, ne pa tudi v drugih državah. Na podlagi česa lahko zahteva od držav, da ne spoštujejo svojega pravnega reda in obligacijskih razmerij med pravnimi subjekti in podobno.

Potrebna je nepristranska ocena posledic ekonomske politike, ki jo je vsiljevala »trojka« državam v javnofinančnih težavah. Ni zadostna ugotovitev, da ta politika deluje, saj v prizadetih državah pričakujejo gospodarsko rast. Brez ugotovitev stroškov in drugih negativnih posledic, ki so jih imele države, in brez primerjave z drugimi možnimi manj bolečimi pristopi, ni mogoče podati realne ocene. Ker bodo verjetno tudi v bodoče imele posamezne države težave, ne bi bilo prav, da obvelja vzorec »trojke« kot edino zveličavni za »pomoč«, ki jo nudi EU svojim članom. Pri tem tudi ne gre za to čigava doktrina je boljša, temveč tudi katera politika zagotavlja boljše blagostanje prebivalcem. Na slednje se je zadnja leta kar pozabljalo. Razprava o tem vprašanju v Evropskem parlamentu pač ni bila v stanju dati dokončen odgovor.

Oceniti je treba tudi kako vpliva na delovanje enotnega trga veliko neravnotežje v trgovinskih bilancah posameznih držav, denimo, trenutno velik presežek Nemčije. Ravno tako je treba oceniti kako vplivajo zelo različni stroški financiranja posameznih držav in naložb njihovih gospodarstev na enakopravnost pri konkurenčnosti na enotnem trgu. Kako je doslej na delovanje enotnega trga vplivala Evropska centralna banka in kako bo nova bančna unija. Koliko so nizke obrestne mere centralno banke in zagotavljanje likvidnosti bankam res pomagale oživljanju gospodarstva. Kako nizke obrestne mere vplivajo na varčevanje. Kako bi evropske obveznice vplivale na oživitev gospodarstva in na boljše delovanje enotnega trga.

Ne nazadnje je treba tudi oceniti koliko je EU združba enakovrednih pri odločanju ter ali so pomembnejše pri tem posamezne države. Naše izkušnje glede tega so slabe. Ob naših pristopnih pogajanjih smo morali sprejeti posebne zahteve Italije n Avstrije. Ko smo pa mi postavljali zahteve v pristopnih pogajanjih Hrvaški so bile naše zahteve okvalificirane kot bilateralna vprašanja, ki ne spadajo v pristopna pogajanja. Mi smo na to pristali in sedaj imamo še vedno odprto vprašanje tožb LB na Hrvaškem. Kako, da naši pogajalci in drugi predstavniki Slovenije niso mogli prepričati partnerjev v EU, da mi samo zahtevamo, da Hrvaška spoštuje že sprejete obveznosti iz nasledstvenega sporazuma. In zakaj naj bi v okviru EU dovoljevali, da nekdo ne spoštuje sprejetih obveznosti?

Kot v posmeh na bančno katastrofo je v točki 104 Bele knjige za prehod na enotni trg EU zapisano: standardi finančne stabilnosti, ki jih morajo spoštovati kreditne institucije in načela upravljanja, ki se jih morajo držati (koeficient solventnosti in likvidnosti, nadzor nad velikimi riziki itd.), so zelo koordinirani. Dejansko še do sedaj nismo zvedeli kdo je na ravni EU pozabil nad kontrolo uporabe teh popolnoma normalnih načel bančnega poslovanja.

Dejansko je EU zadnja leta v podobno zahtevnem položaju kot je bila pred letom 1992. Takrat je bila dilema ali bo šla trdno in odločno naprej ali pa se bo vrnila v povprečnost. Odločili so se za napredek. Upam, da smo za napredek tudi sedaj. Toda kaj je objektivno nujno storiti bi nam pa moralo povedati novo »Cecchinijevo poročilo«.