Cannabis regulativa

Olga Majcen že 20 let živi z multiplo sklerozo. »Dolgo sem kljub diagnozi vzdrževala svoje stanje in sem do leta 2003 ostala v službi. Veliko sem se posvečala telesni kondiciji. Po upokojitvi sem vsak dan tri do štiri ure hodila. Bolezen me je v tem času pustila dokaj pri miru. Od leta 2008 pa se mi poslabšuje. Danes lahko prehodim nekaj sto metrov s palicami.« Ima hude bolečine v nogah, mišice ji otrdevajo. Najhuje je proti večeru. »Moja bolezen je progresivna in uradna medicina ne more pomagati drugače, kot da lajša simptome.«

Preizkusila je že tako rekoč vse alternativne metode zdravljenja. »Plačala sem si operacijo širitve vratnih ven, a ni bilo učinka. Prestala sem triletno kemoterapijo. Poskusila sem vso alternativo, od bioenergetikov, domančičev, homeopatije ... Bila sem povsod, kjer naj bi mi pomagali. A bolečina se samo stopnjuje.«

Protibolečinska sredstva uradne medicine je opustila. »Zdravila, ki so mi jih predpisovali, imajo toliko mogočih stranskih učinkov, da so se mi uprla. Dali so mi tablete proti bolečinam, pri katerih je kot morebitni stranski učinek navedena možnost epileptičnih napadov. Nazadnje so mi predpisali narkotike.«

Takrat se je odločila, da bo poskusila še eno alternativno metodo, povrhu vsega še nezakonito. »Glede na to, da sem še vedno notorična kadilka, mi je marsikdo predlagal, naj pokadim kakšno ’travco’. In kanabis je trenutno moja edina rešitev.« Pred spanjem tako sprošča napetost v mišicah in si lajša bolečine, da laže zaspi. »Mogoče sem pričakovala še nekoliko več, a kljub temu ga v zadnjem času uporabljam vedno več.« Neželeni učinki ji sicer tudi pri tem niso pogodu. »Zadetost mi ni všeč, a mi zagotavlja olajšanje.«

O blagodejnih učinkih kanabisa oziroma kanabinoidov, ki jih vsebuje, na nekatere simptome multiple skleroze obstaja že precej znanstvene literature in uradna medicina v tem primeru priznava njegovo učinkovitost. V državah, kjer je uzakonjena raba kanabisa v medicinske namene, je to ena od indikacij, pri katerih je predpisovanje upravičeno.

A številni bolniki kanabis in njegove pripravke, pri nas je priljubljeno predvsem hašiševo olje, uporabljajo pri celi vrsti bolezni. In od uporabe pričakujejo odločno preveč. »Razumljivo je, da predvsem bolniki v terminalni fazi bolezni iščejo upanje. Žal pa nekateri to izkoriščajo tako, da bolnikom prodajajo lažno upanje, da bodo z uživanjem pripravkov iz kanabisa premagali raka, ne pa predvsem lajšali simptome, za kar se kanabinoidi v medicini že uporabljajo v drugih državah,« pravi dr. Maja Ebert Moltara, vodja akutne paliativne oskrbe na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Zadeva je trenutno izjemno priljubljena. »Pred enim letom se je z vprašanjem o smiselnosti uporabe konopljinih pripravkov name v povprečju obrnil po en bolnik na mesec. Zaradi pozornosti javnosti v zadnjem času pa se to zdaj dogaja tako rekoč vsak dan.«

Ena rastlina, dva pola

Beseda kanabis pri ljudeh še vedno spodbudi diametralno nasprotne odzive. Za ene je to vstopnica v svet drog in kriminala ter sredstvo za mračenje uma, za druge božji dar in univerzalno zdravilo. V takem ozračju je umirjen dialog zelo otežen. Resnica je seveda nekje vmes. Kanabis je, kot kažejo dozdajšnja znanstvena spoznanja in izkušnje, potencialno nevarna rastlina z ogromno medicinskega potenciala. Na eni strani so tveganje za duševne bolezni, zasvojenost in zmanjšanje umskih sposobnosti, na drugi lajšanje bolečin, sproščanje, povečevanje teka, morda celo zaviranje rasti rakavih celic in ugoden učinek na številne druge bolezni. Zagovorniki poveličujejo zdravilne učinke in zanemarjajo negativne, nasprotniki pa dvomijo o dokazanosti zdravilnih učinkov in svarijo pred resno nevarnostjo negativnih učinkov.

Ta dvojnost je najbolj vidna v ZDA, kjer zvezne oblasti vztrajajo pri prepovedi medicinske uporabe, zvezne države pa jo druga za drugo legalizirajo. Zaradi zvezne prepovedi in s tem skoraj ničnega financiranja so klinične raziskave učinkovitosti kanabisa zelo omejene. Da pa bi uradna medicina kanabis sprejela kot del svojega arzenala in da bi bila legalizacija znanstveno upravičena, so potrebne obsežne raziskave. »Po mojem je legalizacija daleč prehitela raziskave,« pravi dr. Joseph H. Atkinson, psihiater s Kalifornijske univerze v San Diegu, sicer eden od direktorjev kalifornijskega Centra za raziskave medicinske marihuane. »V zvezi z vprašanjem uporabe kanabisa v medicinske namene sta se oblikovala dva pola, zaradi česar je razumen dialog zelo otežen. V odsotnosti znanstvenih podatkov pa odločajo politika, pohlep in javno mnenje.«

Tako se je v Kaliforniji, prvi ameriški zvezni državi, ki je legalizirala uporabo kanabisa v medicinske namene, stvar precej izrodila. »Zdravniki ga predpisujejo za tako rekoč vse težave, od glavobola do ploskih stopal. To pa seveda pomeni precejšen odmik od znanstvenih dokazov,« pravi Atkinson.

Zagovorniki poveličujejo zdravilne učinke in zanemarjajo negativne, nasprotniki pa dvomijo o dokazanosti zdravilnih in svarijo pred resno nevarnostjo negativnih učinkov.

Tudi nekateri avtorji zakonodajnega predloga, na podlagi katerega je bila uporaba legalizirana, so razočarani. »Zakon smo ljudem predstavljali kot nekaj, kar bo pomagalo zelo bolnim, spremenil pa se je v šalo. Rekel bi, da je veliko ljudi zgolj medikaliziralo svojo rekreativno uporabo kanabisa,« je razočaran Scott Imler, sicer duhovnik metodistične cerkve.

Nasprotniki uporabe kanabisa v medicinske namene imajo tako zaradi ne dovolj premišljenega uvajanja medicinske marihuane tehtne argumente za svoje mnenje. Kot opozarja ameriška zvezna Agencija za bolj proti prepovedanim drogam (DEA), nosilci gibanja za medicinsko uporabo kanabisa niso zagotovili ujemanja svojega izdelka s standardi sodobne medicine. »Ni standardizirane sestave ali odmerkov, ni primernih navodil za predpisovanje, ni nadzora kakovosti, razen anekdot ni nikakršnega načina za merjenje učinkovitosti.«

Prav to je bistvo problema. Kanabis sam ni zdravilen. Zdravilni so lahko različni kanabinoidi, fiziološko aktivne snovi v njem. Vsebuje približno 60 različnih kanabinoidov z različnimi vplivi na organizem, razmerja med njimi pa niso vedno enaka. Bolnik v takem nenadzorovanem sistemu ne more z gotovostjo pričakovati, da mu bo vsak odmerek zagotovil enako, če sploh kakšno olajšanje.

Zdravilo, kot se šika

Nasprotniki uporabe kanabisa v medicinske namene niso popolnoma gluhi in slepi za morebitne zdravilne učinke. Zahtevajo pa, da mora kakršenkoli zdravilni pripravek izpolnjevali enaka merila kot katerokoli drugo zdravilo. Nekaj takšnih pripravkov s kanabinoidi kot zdravilnimi učinkovinami je ponekod že na trgu. Dronabinol in nabilone, pripravka na osnovi sintetičnega tetrahidrokanabinola, znamenitega kanabinoida, znanega kot THC, sta v ZDA na voljo že od leta 1985, uporabljata pa se za lajšanje slabosti po kemoterapiji in povečevanje teka. V Sloveniji ju ni mogoče dobiti, kljub temu pa nekateri onkološki bolniki pri zdravnikih dobijo beli recept, s katerim si lahko tako zdravilo kupijo v Avstriji. »V zadnjih 14 dneh sta me dva zdravnika klicala za nasvet, kako napisati recept za dronabinol,« pravi dr. Ebert Moltarova. To je spet zaradi povečanega zanimanja javnosti. »Prej smo napisali po en recept na pol leta.«

A taka zdravila imajo tudi slabosti. Kanabinoidi zaradi svojih posebnih lastnosti niso najprimernejši za jemanje v obliki tablet ali kapljic. Zdravilo v taki obliki začne delovati šele kako uro po zaužitju, učinek pa je lahko zaradi različne absorpcije pri različnih bolnikih zelo različen in kaj hitro se zgodi, da se pojavijo negativni učinki zaradi prevelikega odmerka, ki poleg tega trajajo nekaj ur. Kot pravi dr. Damjan Grenc iz Centra za zastrupitve v ljubljanskem Kliničnem centru, so se v zadnjih mesecih pri njih oglasili trije bolniki, ki so zaužili prevelik odmerek hašiševega olja. »Gre za starejše ljudi, ki stranskih učinkov – zadetosti - niso vajeni in jih ob prvi uporabi niso pričakovali. Bili so nemirni, prestrašeni, pri enem se je zgodila tudi kratkotrajna izguba zavesti.«

Z vidika dostave zdravilne učinkovine in nadzora nad odmerkom je kajenje kanabisa veliko boljša možnost. Učinek se pojavi tako rekoč takoj, nadzorovati ga je mogoče s številom inhalacij, neželeni učinki pa izzvenijo precej hitreje.

Tu se pojavi nova zagata. Kajenje kot metoda dostave zdravilne učinkovine je za večino zdravnikov nesprejemljivo. Čeprav dokazov, da bi imelo kajenje čistega kanabisa dolgoročne škodljive učinke, ni veliko, je jasno, da vdihovanje produktov gorenja ne more biti povsem nedolžno, saj tudi pri tem dim vsebuje nekatere toksične snovi, ki nastajajo pri gorenju tobaka.

Izhod iz zagate ponuja tretje zdravilo na osnovi kanabinoidov, sativex, ki se predpisuje za lajšanje težav bolnikov z multiplo sklerozo, kakršna je Olga Majcen. Gre za peroralno pršilo, pri katerem se učinkovina absorbira skozi ustno sluznico, s čimer je dostava zdravila podobno hitra kot pri kajenju. Tudi tega v Sloveniji za zdaj ni mogoče dobiti.

Nobeno od zdravil ni poceni. Steklenička dronabinola, ki zadošča za slab mesec, stane okoli 300 evrov. Sativex stane približno 700 evrov na mesec. »Morda je ceneje pokaditi kakšen džojnt,« pravi dr. Saša Šega Jazbec, vodja kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki.

Da ne bo pomote – tudi razni pripravki na črnem trgu so vse prej kot poceni. Zdravniki, ki so jim na primer bolniki zaupali, koliko so odšteli za hašiševo olje, omenjajo zneske od 200 pa vse do 2000 evrov. Jasno, za upanje na ozdravitev raka nobena cena ni previsoka.

Slovenski zdravniki kanabinoidnih zdravil za zdaj ne pogrešajo preveč. »Za vse indikacije, za katere se uporabljajo sintetični kanabinoidi, imamo na voljo tudi druga zdravila, ki so včasih učinkovitejša,« pravi Saša Šega Jazbec. Vsekakor pa bolj preizkušena. A v prihodnosti se to lahko razmeroma hitro spremeni.

Kdor čaka ...

Človekov endokanabinoidni sistem, niz živčnih receptorjev, ki so razporejeni po skoraj vsem telesu in imajo vlogo pri številnih procesih, od uravnavanja krvnega tlaka do vpliva na odpornost, je danes eno razburljivejših področij medicinskih raziskav. Z nadzorovano manipulacijo tega sistema bi lahko po mnenju dr. Vincenza di Marza, vodje raziskav endokanabinoidnega sistema na italijanskem Inštitutu za biomolekularno kemijo, razvili zdravila, ki delujejo protibolečinsko, protivnetno, protialergijsko, antipsihotično, antikancerogeno, zavirajo aktivnost imunskega sistema in širijo dihalne poti.

»Sedanje klinične raziskave kažejo, da bi kanabidiol lahko bil učinkovito zdravilo pri otroški epilepsiji in shizofreniji, tetrahidrokanabivarin pa pri diabetesu tipa 2. Raziskave na živalih pa kličejo po nujnih kliničnih raziskavah učinkov na epilepsijo pri odraslih, na nekatere vrste raka in vnetne črevesne bolezni,« našteva najobetavnejše smeri raziskovanja.

Konoplja je potencialno nevarna rastlina z ogromno medicinskega potenciala.

Trditve, da lahko kanabis pomaga pri zdravljenju raka, se torej prav lahko izkažejo za pravilne. A kot je razvidno iz odgovora dr. Di Marza, na različne bolezni vplivajo različni kanabinoidi v različnih koncentracijah. In dokler dokazi niso dovolj trdni in dokler sistem ne zagotavlja popolne sledljivosti in nadzora nad sestavo kanabinoidnih zdravil, je uporaba v medicinske namene sporna.

»Razvoj ustreznih zdravil je drag in dolgotrajen proces,« pravi Di Marzo. »Včasih se bolnikom zdi, da ne morejo čakati. A zavedati se morajo, da kajenje kanabisa ni prva izbira za njihovo zdravljenje in da je lahko tvegano, če ne zaradi neželenih učinkov, pa zato, ker lahko to odloži ali celo nadomesti učinkovitejše načine zdravljenja. Kajenje kanabisa ne sme biti cenejša bližnjica, temveč izključno zadnje pribežališče.«

S tem pridemo do znanega pomisleka, da bo farmacevtska industrija monopolizirala kanabis za svoj dobiček. A dejstvo je, da bosta šele nadzorovana sestava in kakovost pripravkov zdravnikom omogočila strokovno upravičeno predpisovanje. »Stanje v družbi je tako, da ljudje že povsod vidijo zarote, zdravniki pa smo tako ali tako ’vsi koruptivni’,« pravi dr. Ebert Moltarova. »Slišim obtožbe, da zdravnikom ni do legalizacije uporabe kanabisa v medicinske namene. A to sploh ni res. Po mojem bi to izboljšalo poučenost zdravnikov in bolnikov, kar bi omogočilo, da bi ga uporabljali samo takrat, ko je to dejansko upravičeno. Da ne bo tako kot zdaj, ko ga bolniki uporabljajo sami, ne da bi poznali vsebnost učinkovin in priporočene odmerke.«

Isto si verjetno želijo tudi bolniki. Olga Majcen pravi, da se je pripravljena takoj prijaviti za kakršnokoli klinično raziskavo, s katero bi preizkušali učinkovitost kanabinoidov. Toda zakonodajni status kanabisa kot nevarne droge to otežuje. In v tem pogledu se kanabisu dejansko godi velika krivica. Iz semen maka lahko izdelujemo opij in heroin, a so opioidi na njegovi osnovi, kot je na primer morfij, kljub temu nepogrešljiv del nabora protibolečinskih zdravil. Celo kokain se v prečiščeni obliki redno uporablja za sproščanje dihalnih poti in kot topikalni anestetik.