Čas je za legalizacijo

Vlada je te dni zavrnila predlog zakona o konoplji, v državni zbor vložen na podlagi podpisov, ki jih je zbral Slovenski konopljin socialni klub. Zakon, ki najverjetneje ne bo potrjen, med drugim predvideva uporabo konoplje v medicinske namene. Medicinski razlogi so samo en vidik uporabe. Zakaj ne bi Slovenija naredila še koraka naprej in ustrezno uredila gojenja, rabe in prodaje marihuane? Ne samo za medicinske namene, pač pa tudi za užitek, zabavo, sprostitev. Razlogov za korak bliže k popolni legalizaciji je nekaj, obstajajo pa tudi nekateri tehtni pomisleki.

Družbeno sprejemljiva

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja, ki je lani izdal nacionalno poročilo o razmerah, kar zadeva prepovedane droge, marihuano tako ali drugače občasno ali redno uživa 15,8 odstotka prebivalcev Slovenije, več moških kot žensk. Petnajst- in 16-letnikov, ki so že poskusili marihuano, je okoli 23 odstotkov – skoraj vsak četrti dijak naj bi bil že kadil džojnt. Ta delež zadnja leta narašča, narašča količina zasežene konoplje, smole in hašiša, leta 2012 so tako zasegli 706 kilogramov marihuane, od tega je je bilo 117 kilogramov zasežene v zaprtih prostorih, prirejenih tako, da so omogočali čim boljše razmere za rast konoplje.

Z marihuano je povezanih več kot 70 odstotkov kaznivih dejanj in prekrškov s področja prepovedanih drog. Statistika še pokaže, da se povprečna količina deleža THC-ja, kanabinoida, ki ima psihoaktivne učinke, zadnjih pet let v marihuani ni spremenila, povprečen delež v povprečni slovenski travi je sedemodstoten, delež THC-ja v hašišu se je zmanjšal. Tu gre za analizo zaseženih vzorcev, razmere na »terenu« so drugačne, načeloma velja, da je danes zaradi genskih sprememb in nadzorovanega gojenja marihuana močnejša od tiste izpred desetletij, spet pa je veliko odvisno od tega, kateri del rastline se uporablja. Povprečna cena v Sloveniji je okoli šest evrov za gram, kar je dovolj za nekaj džojntov.

Kaj pomenijo te številke? Marihuana je v Sloveniji najbolj razširjena prepovedana droga, del kulture odraščanja, življenja, lahko dostopna, ne pretirano draga. V Sloveniji je dekriminalizirana, to pomeni, da posest droge za osebno rabo ni kaznivo dejanje, kazniva sta preprodaja in gojenje, vseeno pa je dekriminalizacija le manj stroga oblika prohibicije. Zakon tako določa, da se z denarno kaznijo od 42 do 209 evrov kaznuje tisti, ki ima v posesti manjšo količino prepovedane droge za enkratno uporabo, če je ta večja, kazen znaša do 626 evrov, mogoč je enomesečni zapor. Pri večjih zasegih so določila kazenskega zakonika strožja. Težava je v tem, da ni natančno določeno, kaj pomeni »manjša količina«, posamezniki, pri katerih policija najde prepovedano drogo, so prepuščeni dobri volji uradnih oseb ali sodnikov.

Pri vprašanju delne ali popolne legalizacije marihuane (pa tudi nekaterih drugih drog) se navaja klasičen repertoar razlogov, povezanih s pobiranjem davkov pri nadzorovani prodaji, z omejevanjem črnega trga in kriminala, z večjo izbiro pri prodaji, s kakovostnejšo in nadzorovano proizvodnjo, z razbremenitvijo policije (in zaporov) in z vprašanjem, zakaj država dopušča škodljivejše droge, alkohol in nikotin, marihuano pa prepoveduje. Pri zadnjem vprašanju je treba zagovornike popolne in hitre legalizacije opomniti, da sta alkohol in nikotin prav tako omejevana in da to, da sta legalizirani že dve opojni substanci, ni dovolj dobra utemeljitev, da bi država dovoljevala še tretjo. Marihuana res ni smrtno nevarna, predoziranje je tako rekoč nemogoče, a to ne pomeni, da je nedolžna, nevarna je vožnja avtomobila pod njenim vplivom, pri redni in zelo pogosti rabi se lahko razvije oblika odvisnosti. Vendar država dopušča tudi nevarnejše stvari, dopušča prosto plezanje, jadralno padalstvo, potapljanje v jamah, skoke BASE, dopušča vožnjo z motorjem, uživanje marihuane pa je zaradi »zdravstvenih tveganj« omejevano.

Tipičen liberalni argument za legalizacijo, kot v knjigi Legalizacija marihuane opozarjajo pittsburški profesor Jonathan P. Caulkins in drugi, je razmišljanje filozofa Johna Stuarta Milla oziroma njegovo načelo škode. Mill v eseju O svobodi zapiše, da je »moč mogoče uporabiti na katerem koli članu civilizirane skupnosti proti njegovi volji edinole z namenom, da preprečimo oškodovanje drugih ljudi. Njegov lastni blagor, telesni ali moralni, ni zadostno opravičilo: nihče ga nima pravice prisiliti, naj nekaj stori ali opusti, ker bi bilo tako bolje zanj, ker bi ga osrečilo ali ker bi bilo po mnenju drugih to razsodno ali celo pravilno.« Temeljni problem tega načela je predpostavka, da se zna vsak posameznik izogniti skušnjavam, v resnici pa le redki od nas delamo to, kot bi radi. Težava pravičnega urejanja politike do drog je ravno v vprašanju, koliko omejitev je dovolj, da zavarujejo posameznika pred samim sabo, in kdaj je takšnih omejitev toliko, da posamezniku kratijo svobodo.

Različni modeli, podobne rešitve

Pa poglejmo, kako si legalizacijo marihuane predstavljajo v ameriški zvezni državi Kolorado. Od 1. januarja 2014 so tam dovoljeni prodaja, gojenje, posest in nakup marihuane. Lastniki trgovin lahko sami gojijo konopljo, a država je glede na različen tip licenc natančno določila, koliko, kje, kako. Nakup marihuane je dovoljen v omejenih količinah na točno določenih krajih, in to brez zunanjega oglaševanja, prodaja se samo starejšim od 21 let, ki lahko kupijo, če so iz Kolorada, unčo (28 gramov) na osebo. Poleg siceršnjega 2,5-odstotnega davka je država Kolorado uvedla še dodatni 25-odstotni davek. »Medicinska marihuana« je obdavčena po nižjih davčnih stopnjah. Po predvidevanjih naj bi petmilijonski Kolorado samo s prodajo marihuane letos zbral dodatnih 50 milijonov evrov, velik del teh sredstev naj bi bil namenjen gradnji novih šol. Uživanje trave v javnosti ni dovoljeno, marihuana se lahko kadi ali drugače konzumira samo v zasebnih prostorih, ne v parkih, ne na smučiščih, ne tam, kjer bi to motilo sosede. Prebivalci lahko v omejenih količinah marihuano tudi gojijo, če jo uporabljajo sami in je ne preprodajajo.

Vse te stvari je Kolorado pravno uredil po 6. novembru 2012, ko je 55 odstotkov volivcev podprlo novo politiko do drog, podobna pobuda je bila uspešna še v zvezni državi Washington, kjer bodo Koloradu sledili čez nekaj mesecev. Po vsej verjetnosti bo v ZDA marihuana kmalu postala napol legalna tudi v Kaliforniji in na Aljaski. Tam je že zdaj dovoljeno gojenje za lastne potrebe (25 sadik).

Težava pravičnega urejanja politike do drog je v vprašanju, koliko omejitev je dovolj, da zavarujejo posameznika pred samim sabo, in kdaj je takšnih omejitev toliko, da kratijo svobodo.

Počasna liberalizacija politike do drog v ZDA ima predvsem dva razloga, prvi je neuspešna vojna proti mamilom, drugi je gospodarski. »Vso svojo poklicno kariero se borim proti potratnim in neučinkovitim vladnim programom. Ne poznam nobenega vladnega programa in politike, ki bi bila tako neuspešna, kot je prepoved marihuane,« trdi nekdanji republikanski kongresnik Tom Trancedo, konservativec in nasprotnik splava. Legalizacijo marihuane je podpiral tudi ideolog čikaške šole in zagovornik svobodnega trga, ekonomist Milton Friedman, ki je trdil, da je prohibicija nesmiselna in da bi ustrezna davčna politika na letni ravni ZDA prinesla več milijard evrov koristi. Kar je paradoks, pionir legalizacije drog postaja država, ki je začela vojno proti drogam.

Denar očitno ne pozna ideologije, a na legalizacijo marihuane se lahko gleda še z enega vidika. Urugvajski predsednik, bivši marksistični gverilec Jose »Pepe« Mujica, človek, ki ga je revija Monocle razglasila za najboljšega politika na svetu, Guardian pa bi mu podelil Nobelovo nagrado, je podpisal zakon, ki dovoljuje gojenje, uporabo in lekarniško prodajo marihuane. Pravi razlog za legalizacijo ni denar, ampak boj s črnim trgom, karteli in kriminalom. »Uporabnike bi radi odvrnili od nelegalne trgovine. Ne zagovarjamo marihuane ali katerekoli druge odvisnosti, a slabše od vsake droge je tihotapljenje,« pravi Mujica. Država bo proizvodnjo in prodajo dosledno nadzorovala. »Petdeset let smo vprašanje drog reševali zgolj na en način – s kaznovanjem, in nismo bili uspešni. Posledice te politike so danes več uporabnikov, večje kriminalne organizacije, pranje denarja, tihotapljenje orožja in veliko kolateralne škode,« trdi Julio Calzada, vodja urugvajskega urada za droge. »V Urugvaju je okoli 120 tisoč uporabnikov, ki marihuano uporabljajo vsak dan. Zdaj vsi ti ljudje kupujejo od kriminalcev in s tem povečujejo moč lokalne mafije. Če bo vlada lahko prevzela nadzor nad trgom, bodo kriminalne organizacije izgubile glavni vir prihodkov.«

V Evropi so koraki proti popolni legalizaciji bolj plahi. Na Nizozemskem je legalizirana samo prodaja marihuane in njenih derivatov v »coffee shopih«, pa še tam so pred dvema letoma napovedali prepoved prodaje marihuane tujcem, vendar se je vlada kasneje tej nameri odpovedala in danes vsako mesto postavlja svoja pravila. Španija je izbrala drugačno pot. Zaradi ohlapne zakonodaje so v državi dopuščeni »kanabis klubi«, kjer se lahko uživa marihuana. Klubi so zaprti, vstop je mogoč samo s člansko izkaznico, plačati je treba članarino. Res pa je, da ne gre brez zlorab, kakšen »ozek prijateljski klub ljubiteljev trave« ima po 3000 članov.

Politika postaja strpnejša do vseh drog, ne samo do marihuane, tudi v drugih evropskih državah. Na Portugalskem ima lahko uporabnik pri sebi do 25 gramov marihuane, pet gramov hašiša, gram heroina, 50 mikrogramov LSD-ja …, na Češkem je dovoljenih 15 gramov marihuane, štiri tablete ekstazija, dva grama kristalov metamfetamina … V obeh državah posest manjše količine drog ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek, kazen zanj pa je primerljiva s kaznijo za parkiranje. Dekriminalizacija drog ima tudi temne plati, Spiegel je poročal, da se je na Češkem zaradi dekriminalizacije povečalo število uživalcev ne le marihuane, ampak tudi nevarnejših drog, še posebej metamfetamina. Praga naj bi tudi zaradi turistov postala nova evropska prestolnica mamil, z vsemi temnimi platmi zabave in užitka.

In Slovenija?

Kaj bi se zgodilo v Sloveniji, če bi se vzpostavil sistem, podoben tistemu v ameriškem Koloradu? Najverjetneje bi se (začasno) povečalo število uživalcev, saj bi bila marihuana laže dostopna. Hkrati bi se povečal nadzor nad proizvodnjo, varnost uporabnikov, bilo bi več izbire, država bi pobirala davke. Težko je predvidevati, kako bi se zaradi liberalizacije povečala razširjenost marihuane med mladostniki in kaj bi dodatna promocija pomenila za sprejemanje v javnosti. Tudi urugvajski predsednik Mujica recimo priznava, da gre za poskus in da bo država, če bo legalizacija prinesla več težav kot koristi, zaostrila politiko do marihuane.

Vito Flaker, profesor na Fakulteti za socialno delo, ki se med drugim ukvarja z vprašanjem drog in zasvojenosti, je nedvoumen, marihuano je treba pazljivo napraviti dostopnejšo. »Vojna proti drogam se je izkazala za zelo zgrešeno, a tega modela ne moremo takoj odpraviti, marihuane ne moremo metati v isti koš z alkoholom, nikotinom, čajem, kavo.« Flaker vseeno trdi, da se država ne sme več sprenevedati. »Uporabo bi morali popolnoma dekriminalizirati, tako da posest marihuane ne bi bila več kazniva, pa tudi prekršek ne. Hkrati bi bilo modro, če bi dopustili ustanavljanje kanabis klubov, ki bi omogočili samooskrbo s kanabisom oziroma pridelavo za svoje potrebe. To bi bila dobra rešitev zaradi dveh stvari, najprej bi imunizirala uživalce, da ne bi postali plen črnega trga in tržne ekonomije, hkrati pa bi tudi vedeli, kakšno drogo kadijo.«

Bolj zadržana je Mina Paš iz Drogarta. »Vloga države bi morala biti zaščita uporabnika, a bodimo iskreni, v Sloveniji se bodo začele zadeve spreminjati šele, ko se bodo začele v Evropi. Težko je primerjati modele med seboj, na Portugalskem se je z dekriminalizacijo drog zmanjšalo število uporabnikov med mladimi, a to ne pomeni, da bi se enako zgodilo tudi pri nas. Dejstvo pa je, da je pri nas konoplja zelo razširjena in nekateri imajo zaradi nje težave. Tudi mladostniki.« Slovenijo, ki je vsaj s stališča kaznovalne politike strpna do uživalcev drog, čaka nekaj vprašanj, zlasti vprašanje legalizacije konoplje za medicinsko uporabo. Tu se bodo stvari morale spremeniti, če ne drugače, zaradi varovanja bolnikov. »Vprašali ste me, ali je smiselno dostop do marihuane še bolj razširiti. Ne vem, obširna legalizacija sama po sebi ne bo naredila ničesar. Uporaba drog in težave z uporabo so stvar stroke, medicine, stvar izobraževanja, širše družbe, sistemskih rešitev, ne pa politike,« dodaja Mina Paš.

A jasno je, da pri vprašanju prepovedi in dopuščanja največjo vlogo igra prav politika. Milan Krek, vodja nacionalne informacijske točke za droge, ki se s to problematiko ukvarja že 30 let, enoznačnega odgovora na vprašanje, koliko in zakaj naj se legalizira marihuana, nima. Nasprotno, kaj je dovoljeno in kaj ni, naj ne bi bilo stvar medicine, pač pa politike. »Legalizacijo marihuane, če rečem zelo popularno, naj bi v Sloveniji še vedno podpira zgolj manjšina, drugače od ZDA, kjer po podatkih ameriškega Gallupovega inštituta letos prvič večina vprašanih podpira delno legalizacijo. Kadar večina ljudi podpira kako zadevo, bo izkušen politik takoj zajahal tega konja. Vendar pozor, ameriškega sistema ne moremo neposredno prenesti v Slovenijo, gre za drugačno okolje, drugačne tradicije, drugačne ljudi. Prepričan sem, da se bodo čez 150 let ljudje smejali, ko bodo gledali, kaj vse smo počeli v zvezi s tem vprašanjem,« še dodaja Krek. V nastajajoči slovenski resoluciji o nacionalnem programu na področju drog 2014–2020 možnost obsežnejše legalizacije prepovedanih mamil ni neposredno omenjena, zapisano je samo, da je treba pri takšnih razpravah »nujno upoštevati vse mogoče negativne ali pozitivne posledice morebitne spremembe politike, in sicer na podlagi vseh znanstveno preverljivih spoznanj in ugotovitev«.

V demokracijah velja načelo, da je več svobode vedno bolje kot manj svobode. Enačiti popolno legalizacijo marihuane s svobodno državo in človekovimi pravicami pa je poenostavljanje. Režim v Severni Koreji menda ne preganja uživanja marihuane, Severna Koreja pa se ne more pohvaliti s spoštovanjem človekovih pravic. Tudi Krek ima svoje mnenje o svobodi in nadzoru. Zahteve po bolj odprtem odnosu do marihuane v sebi skrivajo paradoks navidezne osvoboditve. »Vprašanje je, kdaj je človek bolj svoboden. Ali takrat, ko je anonimen, ko nelegalno goji in uživa marihuano, ali takrat, ko je registriran, popisan in ga država nadzoruje kot prodajalca in potrošnika. Liberalistični modeli niso vedno liberalni. Pri vprašanju marihuane se, sicer na polju ilegalnosti, pravzaprav ohranja svoboda.«