Krizni dobičkarji

Slaba banka je slaba ideja, so pred ustanovitvijo tega čistilnega servisa za banke svarili izkušeni domači in tuji ekonomisti. »Ne potrebujemo nobene agencije za sanacijo bank. To bo najbrž težko sprejeti, ker je verjetno že usklajeno in dogovorjeno, kdo vse bo tam zaposlen. Gotovo gre za ljudi, ki glede na svoje znanje in izkušnje ne bi mogli nikjer drugje dobiti tako dobro plačane službe,« je avgusta 2012 opozarjal nekdanji dolgoletni član sveta Banke Slovenije dr. Ivan Ribnikar. O smiselnosti sanacije bančnega sistema prek slabe banke je podvomil tudi dr. Jože Mencinger: »Dejanski dolg države zaradi ustanavljanja novih institucij in prekladanja terjatev z ene na drugo ne bo nič manjši. Kvečjemu večji, saj bodo svoj lonček pristavile še institucije.«

Že zgolj transakcijski stroški prenosa terjatev na slabo banko so ogromni, k temu pa je treba prišteti še stroške plač zaposlenih v slabi banki in stroške svetovalnih pogodb, ki jih slaba banka v obdobju svojega delovanja sklene z zunanjimi sodelavci. Irski ekonomist dr. Brian Lucey, predavatelj na kolidžu Trinity v Dublinu, je svaril, da se na slabo banko hitro prisesajo pijavke, ki računajo na odličen zaslužek: od svetovalnih podjetij, odvetnikov do cenilcev vrednosti nepremičnin. Toda vlada Janeza Janše je vsa opozorila preslišala. V slabi banki je videla optimalno rešitev. Irci in Španci že vedo, saj tudi oni na tak način rešujejo banke! Zahtevnega posla ustanovitve slabe banke se je bivša vlada lotila diletantsko. Zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, na podlagi katerega je bila ustanovljena slaba banka oziroma Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), je iz malomarnosti ali – kar je še hujše – namenoma tako pomanjkljiv, da naravnost kliče po korupciji, konfliktu interesov in incestnem odnosu med lobiji, politiko in zasebnim kapitalom na škodo javnega dobrega.

»Danes, več kot leto dni po vzpostavitvi DUTB, ni nobenih razlogov za optimizem,« ugotavlja Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije v odstopu. Komisija že od leta 2012 opozarja, da obstaja resna in realna nevarnost, da bo sanacija slovenskega bančnega sistema izpostavljena enakim korupcijskim tveganjem, kot je bila pot, ki je vodila v sedanjo bančno luknjo. »Že večkrat sem javno izrekel bojazen, da bodo nekateri po diskontni ceni prišli nazaj do ’svojega’ premoženja – verjetno ne takoj, neposredno, ampak prek skladov iz tujine, katerih lastniki ne bodo vnaprej znani. Ne pozabite na podatke DURS, koliko premoženja je v zadnjih desetih letih odteklo v davčne oaze,« pravi Klemenčič. »Za mnoge je DUTB boljša rešitev kot imeti kredit in hipoteko pri NLB, kajti banka bi morala hitreje v ukrepe, saj je podvržena ostrejši bančni regulativi kot DUTB.« Pogosto se pozablja, da slaba banka formalno ni banka, zato zanjo veljajo ohlapnejša pravila. »Lani je bilo s strani politike večkrat izrečeno, da je bila DUTB že lani poleti pripravljena na prenos terjatev in opravljanje svojega poslanstva in da je krivec, da do tega ni prišlo, Evropska komisija. Argumentirano lahko trdim, da to ni tako,« pravi Klemenčič.

DUTB obstaja že več kot leto dni, pa še vedno ni pripravila smernic in poslovne strategije, čeprav ji zakon nalaga, da mora to storiti najkasneje v šestih mesecih od ustanovitve. Kaj so več leto dni počeli v DUTB, ni jasno. Še bolj preseneča inertnost ministrstva za finance, ki je po zakonu o slabi banki dolžno bedeti nad DUTB. Finančni minister Uroš Čufer se s problematiko prenosa terjatev doslej sploh ni nič ukvarjal, otepal se je odgovornosti in upravi DUTB puščal povsem proste roke. V Banki Slovenije so, naveličani čakanja, prevzeli pobudo in bodo zdaj kar sami pripravili smernice delovanja DUTB.

DUTB je z zunanjimi svetovalnimi podjetji sklenila že za skoraj dva milijona evrov poslov. Kaj točno ta podjetja svetujejo slabi banki, ni znano.

Slovenska javnost živi v utvari, da je bila na DUTB prenesena večina slabih terjatev iz državnih bank NLB in NKBM. Pogodba o prenosu oziroma prevzemu terjatev je bila z bankama podpisana 20. decembra, vendar do fizičnega prenosa oziroma prevzema kreditnih map vsaj do preteklega tedna še ni prišlo. Zdaj v DUTB ugotavljajo, da bo s prenosom problem, ker da map nimajo kam dati. DUTB nima še niti elektronske verzije kreditnih map in tudi ne vpogleda v večino map. Dogovorjeno je bilo, da bo DUTB terjatve oz. kreditne mape fizično prevzela v treh tranšah, najkasneje do 1. aprila. Pri čemer naj bi prvo tranšo po tem dogovoru prevzela 20. januarja, toda to se ni zgodilo.

DUTB zavlačevanje pri prenosu oz. prevzemu terjatev izrablja kot opravičilo, zakaj še vedno ni pripravila smernic in strategije. A v letu dni bi se lahko na prevzem terjatev pripravili. Lahko bi na primer opravili pogovore z bankami in potipali, kako jim lahko pomagajo. Celo laikom je približno jasno, katere terjatve naj bi prevzela slaba banka: že dolgo je jasno, da gre pretežno za terjatve do finančnih holdingov in gradbincev.

Ne gre za astrofiziko.

Poleg tega v upravnem odboru DUTB sedijo ljudje, ki so bili tja imenovani prav zaradi svojih bogatih izkušenj s področja upravljanja terjatev, nakupov in prodaje podjetij, vrednotenja, skrbnih pregledov in prestrukturiranja podjetij. Izvršni direktor DUTB Janez Škrubej je bil zaposlen v revizijski družbi Deloitte, kjer je vodil področje finančnega svetovanja. Ta družba je v slovenskih bankah opravljala revizije, sodelovala pa je tudi pri zadnjih stresnih testih.

NLB in NKBM sta pod nazorom Banke Slovenije sicer že pripravili seznam terjatev, predvidenih za prenos na DUTB. NLB je na seznam uvrstila 286 svojih komitentov, NKBM pa 236, kar skupaj pomeni 522 komitentov oz. podjetij. Kakšnih sto pa jih bo na spisek v naslednjih mesecih dodala še Abanka. Toda uradno je seznam še vedno skrivnost. Razkrili naj bi ga šele, če bo sprejeta novela zakona o dostopu do informacij javnega značaja, pa še v tem primeru so predvidene izjeme. Vse, kar vemo zdaj, je to, kar so prek svojih virov pridobili in objavili mediji. A že to vzbuja resne pomisleke. Ni problematično, da so na seznam uvrščene terjatve do finančnih holdingov, gradbenih in nepremičninskih družb. Da je tu glavnina slabih kreditov, ni novost. Če se ne prenese tega, kaj se bo? To so vendar slabi krediti.

A skrb zbujajoče je, da se DUTB pogaja z menedžerji nekaterih podjetij in sklepa vprašljive dogovore. Tako je z DZS in ACH sklenila dogovor o moratoriju na odplačilo kreditov. S to potezo DUTB res rešuje podjetja, kot sta Adria Mobil in časopisna hiša Dnevnik, toda hkrati rešuje njihove dosedanje lastnike, ki so ta podjetja prezadolžili in spravili na rob s krediti za menedžerske odkupe. Zdaj DUTB tem menedžerjem daje priložnost, da izčrpana podjetja spet odkupijo po diskontni ceni. Najmanj, kar bi morala DUTB storiti, je, da bi v ta podjetja takoj nastavila prokuriste in si tako zagotovila nadzor. Kar počne DUTB, je nevarna igra. »Obstaja tveganje, da bo na primer posameznik, ki je s tajkunskim posojilom prevzel podjetje, potem pa je bilo isto posojilo z diskontom preneseno na DUTB, spet v igri za lastniški delež. Čez pet let boste ugotavljali, da so lastniki spet isti. To ni šala,« opozarja Klemenčič.

Enako zbuja skrb tudi to, da so na seznam za prenos na slabo banko uvrščene tudi terjatve do nekaterih podjetij, ki razmeroma solidno poslujejo in redno vračajo kredite. Na seznamu se je na primer znašlo tudi podjetje, ki v zadnjih treh letih ni niti enkrat zamudilo rokov za odplačilo glavnic in obresti! Dokler je podjetje sposobno poravnavati svoje obveznosti ni nobenega tehtnega razloga, da bi ga prenesli na DUTB, razen če je v ozadju namen, da bi ga tako lažje pod ceno odprodali nekim, morda že zdaj znanim kupcem. »Prenos neproblematičnih oziroma zdravih terjatev je več kot sporen, saj je ključna naloga DUTB, da prevzame nedonosno premoženje bank in poskrbi za njegovo odprodajo po najvišji možni vrednosti. Prevzem relativno zdravih terjatev bo po nepotrebnem zmanjšal vrednost tovrstnega premoženja,« opozarja ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. »Bojim se, da je v ozadju interes tujih svetovalnih družb, ki so bile posredno vključene tudi v oblikovanje spiska slabih terjatev, ki se prenašajo na DUTB, in bodo s ciljem potencialnega zaslužka sugerirale tujim investitorjem nakup tudi relativno zdravil terjatev po relativno nizkih cenah.« Vlada ima vse vzvode, da prepreči, da bi DUTB postal diskontni trgovec prenesenih terjatev, tudi tistih mejnih, na račun davkoplačevalcev. »Žal pa dosedanje odločitve DUTB, od ustavitve prodaje nepremičnin do nepojmljivega moratorija na odplačevanje tajkunskih posojil, sploh pa podatki o predvidenih nagradah izvršnih direktorjev mečejo sence dvoma na njeno kredibilnost.«

Razsipnost

Čeprav DUTB sploh še ni začela resno delati, je državo doslej stala že več kot 2,6 milijona evrov. Z zunanjimi svetovalnimi podjetji je v letu dni sklenila posle v vrednosti skoraj dveh milijonov evrov. Kaj točno ta podjetja svetujejo slabi banki, ni znano.

DUTB noče razkriti, kdo so njeni svetovalci, kakšna je vsebina in vrednost pogodb ter kakšna merila so upoštevali pri izbiri. Vse je tajno, skrivnostno, nepregledno, nedostopno. Toda DUTB ni zasebno podjetje. Je družba v stoodstotni lasti države, zato je javnosti dolžna razkriti, za kakšne namene troši davkoplačevalski denar.

Eno izmed svetovalnih podjetij, s katerim je DUTB sklenila pogodbo o sodelovanju, je skandinavska družba Quartz+Co. To samo po sebi ne bi bilo problematično, če ne bi bil v tej družbi še do pred kratkim zaposlen Torbjörn Månsson, ki je trenutno v DUTB vršilec dolžnosti izvršnega direktorja. Månsson naj bi v kratkem končal delo v DUTB in se vrnil v Quartz+Co. Je bil njegov kratkotrajni postanek v slabi banki zgolj odlična priložnost za to, da je sodelavcem zagotovil donosen posel na račun slovenskih davkoplačevalcev? V DUTB pravijo, da je upravni odbor posebej preverjal morebiten konflikt interesov pri najemu storitev Quartz+Co, da so se odločali med več svetovalnimi hišami in da niso videli razloga, da bi to podjetje izpadlo iz konkurence.

Tudi zaradi takih potez je kredibilnost DUTB močno načeta, z njo vred pa tudi kredibilnost vlade in še zlasti finančnega ministra Uroša Čuferja, ki to dopušča.

Drugi ogromni strošek so prejemki članov upravnega odbora DUTB, država je v ta namen doslej odštela že več kot 600 tisoč evrov. Samo poslanec SDS Andrej Šircelj, ki je DUTB medtem že moral zapustiti, je državo stal več kot 50 tisoč evrov. Še višji so prejemki dveh izvršnih direktorjev DUTB, Janeza Škrubeja in Christopherja Gwilliama – na mesec bosta dobivala najmanj 21.500 evrov bruto plače.

Vlada Alenke Bratušek bi ta plačni eksces lahko preprečila s preprosto potezo: spremembo zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Po sedanjem zakonu so namreč vodilni v DUTB izvzeti iz zakona, ki omejuje prejemke menedžerjev v državnih podjetjih. A tega ni storila. Na ministrstvu za finance so pred kratkim resda pripravili novelo zakona, ki pa je še v delovni verziji. Toda tudi novela ne predvideva omejitve prejemkov članov upravnega odbora DUTB. Bratuškova pred poslanci razlaga, da nima težav z omejitvijo plač menedžerjem v državnih podjetjih. A glede na vse navedeno je to le teater za naivno publiko. V rokah ima vse vzvode, da bi plačni eksces preprečila.

Novela zakona o slabi banki bo omogočala totalno privatizacijo DUTB. To pomeni, da bo breme sanacije bank padlo na ramena vseh davkoplačevalcev, izkupiček od odprodaje premoženja pa bo končal v žepih zasebnih investitorjev.

Še bolj paradoksalno je, da bo DUTB nekaj let upravljala večmilijardno premoženje, pa je še vedno brez kakršnegakoli neodvisnega, zunanjega nadzora, saj ga zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank ne predvideva. Res je, da v upravnem odboru DUTB sedijo štirje neizvršni direktorji, ki so nekakšni interni nadzorniki, vendar to ni dovolj. Vlada bi napako lahko odpravila že v prvih mesecih mandata. Tudi novela zakona, ki je v pripravi, ne bo v celoti odpravila pomanjkljivega nadzora. Iz delovnega osnutka je vidno, da bosta nadzor nad namensko in gospodarno rabo sredstev vršila medresorska komisija (v tej so trije predstavniki Banke Slovenije ter pet predstavnikov ministrstva za finance in ministrstva za gospodarstvo) ter računsko sodišče. Nadzora nad preostalima ciljema DUTB – torej nad krepitvijo stabilnosti bančnega sistema in ugotavljanjem odgovornosti za slabe kredite – pa očitno ne bo opravljal nihče. Na to posebej opozarja Komisija za preprečevanje korupcije.

Privatizacija

DUTB je za zdaj še v stoodstotni lasti države. Vendar osnutek novele omogoča njeno popolno privatizacijo. Ministrstvo za finance se pri tem zgleduje po irski in španski slabi banki, ki sta že vse od ustanovitve v pretežni lasti zasebnega kapitala – tako je denimo španska slaba banka v lasti domačih in tujih bank. Toda treba je vedeti, da sta irska in španska država v slabih bankah obdržali skoraj 50-odstotni lastniški delež. Pri nas pa se bo država iz lastništva DUTB lahko v celoti umaknila. To bi pomenilo, da bi ves izkupiček iz poslovanja DUTB šel v zasebne roke. Če bi bilo premoženje na DUTB preneseno z majhnim diskontom, vstop zasebnih lastnikov ne bi bil tako zelo problematičen, toda diskont v povprečju znaša 70 odstotkov! »Vodstvo DUTB bi moralo biti popolnoma nesposobno, da mu ob tako ogromnem diskontu ne bi uspelo ustvariti presežka,« pravi eden od bankirjev.

In ta presežek namerava država podariti zasebnemu kapitalu, najverjetneje tujim investicijskim bankam, kot sta Goldman Sachs in JP Morgan. Koliko je pri tem malomarnosti, neresnosti in improvizacije, koliko pa drugega, je v tem trenutku težko reči. Eno dejstvo pa je nesporno: DUTB je resna in nevarna zgodba.