Zelena zaušnica

Evropska unija v svetu velja za najnaprednejšo regijo v boju proti podnebnim spremembam. Imamo zavezujoče cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, imamo zavezujoče cilje glede deleža obnovljivih virov energije in imamo zavezujoče cilje za povečanje energetske učinkovitosti. Gre za znamenito zavezo 20/20/20, po kateri morajo države EU do leta 2020 za dvajset odstotkov znižati izpuste in povečati energetsko učinkovitost ter doseči dvajsetodstotni delež obnovljivih virov v porabi končne energije.

Prihaja čas, ko se bo Evropska unija morala odločiti, kakšne cilje si bo postavila po letu 2020. Kljub temu da velja za svetovni zgled, se druge države zelo nerade zgledujejo po njej. Zelo očitno je namreč, da ambiciozna podnebna politika slabo vpliva na cene energije, zaradi česar se zmanjšujeta konkurenčnost gospodarstva in kupna moč prebivalstva. Zaradi zviševanja dajatev na energijo in prispevkov za spodbujanje obnovljivih virov so v obdobju med letoma 2008 in 2012 cene elektrike v Evropski uniji v povprečju rasle za štiri odstotke na leto. V istem obdobju je cena elektrike na debelo na evropskem trgu padla za približno 40 odstotkov. Podobno je z zemeljskim plinom. »Bolj se bomo bližali ciljnemu letu 2020, večji bodo stroški za energijo, saj bo v sistemu vse več obnovljivih virov,« je pred časom za Mladino opozoril energetski ekonomist z Univerze v Oxfordu Dieter Helm. Dodatna sol na rano je, da so v istem obdobju Združene države Amerike doživele pravo revolucijo pridobivanja zemeljskega plina iz plasti skrilavcev s hidrofrakturiranjem. Posledično so cene zemeljskega plina v ZDA danes nekajkrat nižje od evropskih. »Ravno v trenutku, ko ZDA hitro pridobivajo prednost v obliki relativne cene energije, se v Evropi odločamo, da bomo zviševali ceno elektrike. Ta kombinacija bo v prihodnjem desetletju povzročila precejšnjo škodo evropski industriji,« je svaril Helm.

Evropska komisija, ki je prejšnji teden predstavila svoj predlog evropske podnebne politike med letoma 2020 in 2030, teh opozoril ni mogla spregledati.

Evropska unija je na področju podnebne politike svetovni zgled, po katerem se nihče noče zgledovati.

Ambicioznost ciljev v predstavljenem predlogu je dodobra okleščena. Novega cilja za povečanje energetske učinkovitosti sploh ni. Delež obnovljivih virov energije se mora povečati na 27 odstotkov, pri čemer pa ta cilj velja zgolj na ravni celotne EU, brez zavezujočih ciljev za posamezne države. To pomeni, da bo na ramena držav z napredno politiko uvajanja obnovljivih virov, kot sta Nemčija in Danska, padlo nesorazmerno veliko breme doseganja tega cilja. Države, ki so do obnovljivih virov bolj zadržane, kot sta Velika Britanija in Francija, pa se bodo lahko potuhnile v njihovo senco ter zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov zagotavljale z vlaganjem v jedrsko energijo in zemeljski plin. Cilj zmanjšanja izpustov je sicer še najbolj ambiciozen del novega predloga, saj naj bi jih do leta 2030 zmanjšali za 40 odstotkov. A po mnenju okoljevarstvenih organizacij, ki so celoten predlog raztrgale, je tudi to odločno premalo. Sploh glede na to, da študije kažejo, da bi bil dobršen delež teh ciljev dosežen tudi brez kakršnihkoli dodatnih ukrepov in zavez. Zgolj 40-odstotno zmanjšanje izpustov naj bi bilo manj od znanstvenih priporočil, zgolj 27-odstotni ciljni delež obnovljivih virov energije pa naj bi vzel veter iz jader rastočemu gospodarskemu sektorju.

Kljub vsemu so cilji še vedno bolj velikopotezni, kot bi si želele nekatere države in večina industrije. V tem pogledu je nov predlog Komisije nujen kompromis, s katerim nihče ni povsem zadovoljen. »Predlog je ambiciozen, a realističen,« je to dejstvo s skrbno izbranimi besedami ob predstavitvi potrdil predsednik Komisije Jose Manuel Barrosso.

Leta 2015 bo v Parizu potekal svetovni podnebni vrh, tisti, na katerem naj bi se glede na dogovor iz Durbana 2011 države končno odločile o zavezujočem cilju zmanjševanja izpustov. Do takrat se mora Evropska unija odločiti, ali bo še veljala za svetovni zgled. Če bo prevladal občutek, da stopamo korak nazaj, utegnemo obveljati za slab zgled. Kakršenkoli ambiciozen svetovni dogovor bo tako malo verjeten. In če bodo pogajanja spet neuspešna, bo tudi Evropska unija verjetno prisiljena razmisliti o dodatnem zmanjšanju svojih podnebnih ambicij.