Alternativa po štajersko
Razstava o zgodovini iskre osemdesetih let v še vedno tlečem Mariboru
V čitalnici je mogoče listati tudi po kopijah fanzinov in poslušati takratno muziko.
Umetnostna galerija Maribor (UGM) se je tokrat izkazala. Bolje rečeno, s projektom MI, VI, ONI se je izkazala kustosinja Meta Kordiš, ki je zagrizla v mariborsko altersceno osemdesetih let. Sprva je bilo mišljeno, da bo to še neraziskano področje eden od manjših projektov galerije, a k sreči je ta še pravočasno prepoznala potencial razstave in ji namenila svoj celotni, čeprav dotrajani razstavni prostor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V čitalnici je mogoče listati tudi po kopijah fanzinov in poslušati takratno muziko.
Umetnostna galerija Maribor (UGM) se je tokrat izkazala. Bolje rečeno, s projektom MI, VI, ONI se je izkazala kustosinja Meta Kordiš, ki je zagrizla v mariborsko altersceno osemdesetih let. Sprva je bilo mišljeno, da bo to še neraziskano področje eden od manjših projektov galerije, a k sreči je ta še pravočasno prepoznala potencial razstave in ji namenila svoj celotni, čeprav dotrajani razstavni prostor.
MI, VI, ONI, fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je razstava, ki je dobila ime med nastajanjem. Pokaže nam, da alternativna praksa ni ena, da jo sestavlja kopica praks, posameznikov, idej, kolektivov, dogodkov, ki skorajda nikdar, razen kadar nastopi zunanji sovražnik, ne pojejo iste viže. Še več, skupna značilnost mariborskih alternativnih praks so načelo naredi sam, odmik od dominante in iskanje drugačnih poti delovanja. A heterogenost in delitev na »nas«, ki smo prava alternativa, in »njih«, ki to niso, sta značilni tudi za mariborska osemdeseta leta. MI, VI, ONI, torej.
V slovenskem prostoru je alternativa osemdesetih let že dobro raziskana. Približno je jasno, kaj se je godilo v Ljubljani (zadnja leta predvsem iz razstav o FV-ju in Laibachu v MGLC-ju), po zaslugi Nevenke Šivavec poznamo celjsko sceno, zdaj pa se je Meta Kordiš skupaj z oblikovalko Kajo Kosmač zagnala še pod površino mariborskih mitov in legend. Osemdeseta leta so že pred časom postala mit in dominanta slovenskega prostora, nekateri akterji pa so se pozneje precej dobro vključili v svet, ki so ga nekdaj prezirali. V prostoru umetnosti so zasedli nekatere odločujoče položaje in dobili priložnost, da ga spreminjajo tudi od znotraj. Današnje razmere so med drugim posledica njihovega truda. Tisti, ki so ostali zvesti svojim prepričanjem in se niso vključili v sistem, pa so najpogosteje pristali na obrobju, skorajda prezrti, pozabljeni. V Mariboru je to še očitneje kot drugod. Le redki so vstopili v institucije ali celo zajadrali v poslovne vode.
Za nas, ki smo v najstniških letih zaupali v ideje generacije pred nami, so osemdeseta leta zgodovina. A prav je, da poznamo takratno dogajanje, da si bomo tudi sami drznili misliti drugačnost. V Mariboru so si to nazadnje drznili pred kratkim – prav tam so se začeli lanski vseslovenski protesti – in samo upamo lahko, da bo tako še naprej. Vsaj v UGM-ju so zdaj našli institucionalnega zaveznika.
Kustosinji sta postavili razstavo, ki priča, da je bil Maribor podoben drugim jugoslovanskim mestom. Njegova alternativa je bila izrazita mešanica praks, od punka do new agea, raznorodnih slogov, zaznamovanih z naredi sam poetiko, ki segajo od brutalnega realizma (tega je v Mariboru morda več kot v Ljubljani, saj je bila tudi represija hujša) do intelektualnih ali vizualnih mojstrovin, ki si zaslužijo monografske obravnave.
Multimedijskost je bila nujna vrlina, pa tudi naredi sam praksa. Alternativa je nove tehnološke možnosti seveda cenila iz nuje. Fotokopirni stroj je bil čudovita in uporabna iznajdba, kakor se prepričamo v spodnjem nadstropju razstavnega prostora, kjer iz naprave letijo listi fanzinov, torej časopisov, izdanih v samozaložbi. V zgornjem nadstropju je razstavljeno tisto, kar je ostalo od performansov, koncertov, teatra, instalacij, happeningov, projektov v urbanem okolju in naravi, fanzinov in razstav. Vse te dejavnosti so se združevale v dogodkih, ki so jih ustvarjali Beno Artnak, Abbildung Varieté, Avantkurent, Božjast, Brum inkriminalnih živcev, Čevlji, Stojan Grauf in Betnava, In.Kri.Termina, Inkriminalni produkt, Katedra, K.B.V. Haus Bau, Klub mladih Trate, Kmečke & Rockodelske novice, Stane Kren in Tomaž Vrlič/Zupančič, Poetično gledališče Bojane Rudl, Milko Poštrak, Rumlkukl Ruše, Mario Marzidovšek in številni, številni drugi.
Alternativa osemdesetih let je bila v Mariboru čisto zares neodvisna – imela ni niti podpore Zveze socialistične mladine Slovenije ali drugih organizacij sistema in sprva tudi ne lastnih prostorov. Morda je zato prav tu nastala ena prvih zasebnih jugoslovanskih založb MML (Marzidovshekminimal laboratorium), kajti zasebnost je bila edina možnost, ki jo je ponujala provinca.
Zavrnitev sodelovanja dela nekdanje scene pri razstavi ni povzročila le fragmentarnosti, temveč tudi to, da so v ospredju vizualni projekti, glasba pa ostaja v drugem planu. Ob odprtju razstave je avtor prvega slovenskega fanzina Pankzija Mario Celan opozoril tudi na priložnost, da se z razstavo začne odkrivati, kaj je šlo narobe ob koncu osemdesetih let. Meta Kordiš odgovarja: vdor kapitala.
Razstava MI, VI, ONI se ne pretvarja, da je povedala vse, ampak nasprotno, deluje kot odprt organizem in obiskovalce vabi k zapolnitvi nekaterih vrzeli na njej. V čitalnici je mogoče listati tudi po kopijah fanzinov in poslušati takratno muziko iz severovzhodne Slovenije. Nastaja še katalog, tematska številka Dialogov, s čimer bo raziskovalni projekt ohranjen za javnost tudi po tem, ko bo razstava zaprla vrata.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.