Kam gredo milijarde iz skladov EU?

Slovenija je v črpanju evropskih sredstev zelo slaba, slišimo ponavadi. V finančni perspektivi 2007-2013, ki se je ravno iztekla, nam je uspelo počrpati le 2,4 milijarde evrov kohezijskih sredstev, na voljo pa smo imeli kar 4,1 milijarde evrov, beremo v utemeljitev nesposobnosti naših uradnikov. A kaj navedeno sploh pove? Le to, da Slovenija pri črpanju ni ravno hitra. Ne pove pa, da so za še okrog 1,4 milijarde evrov pogodbe o sofinanciranju že sklenjene in da niso torej kar vsa preostala evropska kohezijska sredstva izgubljena. Črpali jih bomo lahko vse do konca leta 2015. Žal nam je seveda lahko neporabljenih 300 milijonov evrov, pa vendar je Sloveniji uspelo zagotoviti si več kot 90 odstotkov vseh njej namenjenih sredstev iz Kohezijskega sklada EU.

Ob tem je sicer treba reči, da tudi prepočasno izvajanje projektov in s tem povezani zakasneli zahtevki povračil iz blagajne EU lahko povzročijo, da država članica trajno ostane brez dela evropskih sredstev. Slovenija je bila konec leta 2013 tik pred tem, saj do takrat Evropski komisiji ni predložila zahtevkov za plačilo sredstev, ki so ji bila v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture dodeljena za leti 2010 in 2011. A uradniki ponovno niso bili edini krivci skorajšnjega fiaska. Dejavnikov, zakaj se je zataknilo, je bilo več: občine, ki so na razpisih uspele dobiti evropska sredstva, projektov niso izvedle zaradi prezadolženosti – projekt je namreč najprej treba izvesti in šele nato lahko upravičenci zahtevajo povračilo stroškov iz skladov EU –, postopke so zavlekli stečaji gradbincev, zaradi katerih so morale občine prek razpisov iskati nove izvajalce, pa banke, ki niso dajale premostitvenih kreditov, in dolgotrajni postopki umeščanja objektov v prostor.

Če je relativno lahko priti do podatkov o (ne)uspešnosti držav članic pri črpanju evropskih sredstev, o tem, kako kakovostno je bil denar porabljen, ali so sofinancirani projekti prinesli kakšno korist, težko kaj izvemo. Sredstva pa ne pridejo samo iz Kohezijskega sklada, ampak tudi iz Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za regionalni razvoj in v sedmih letih skupno znesejo okrog 350 milijard evrov, kar je okrog 35 odstotkov celotnega evropskega proračuna. Še dodatnih 60 odstotkov proračuna, ki bo v letih 2014-2020 težak 960 milijard evrov, pa se po državah članicah prerazporedi prek različnih programov in subvencij. Prostora za zlorabo ali nesmotrno porabo sredstev je torej veliko.

Poglejmo nekaj projektov, ki jih je Unija nekritično (so)financirala.

Evropsko računsko sodišče je Komisiji naročilo, naj ukine program Marco Polo, ki je bil namenjen preusmeritvi tovora s cest na železnice in druge okolju bolj prijazne poti. Revizorji so ugotovili, da je bilo 450 milijonov evrov porabljenih za »brez zveze«, je poročal Euractiv.

Revizorji so Komisijo okarali tudi zaradi programa za izboljšanje ekonomske vrednosti gozdov. V obdobju 2007-2013 je bilo za to namenjenih 535 milijonov evrov, države članice pa so sredstva le deloma porabile koristno, so ugotovili revizorji.

Madžarska se je leta 2007 zavzela za izgradnjo centra za okrevanje in izboljšanje kondicije psov – da, za slab izbor projektov so večinoma odgovorne predvsem države članice, saj same izbirajo projekte, ki naj bi bili sofinancirani. Zanj so prejeli 411 tisoč evrov – a ni bil zgrajen, zato je Madžarska sredstva vrnila v evropski proračun, je poročal blog Open Europe.

Leta 2008 je angleški Daily Mail poročal, da je Španija od leta 2005 dobivala 40 milijonov evrov na leto za ohranitev bikoborb.

Bolgare je lani presenetilo spoznanje, da je milijon evrov evropskih sredstev prejela televizijska mreža in založba, ki predvaja in izdaja glasbo slabe kakovosti, je poročal Economist. Čeprav je bil postopek pridobivanja sredstev formalno pravilen, so tamkajšnji ekonomisti pod vprašaj postavili smotrnost tega sofinanciranja, saj naj ne bi imelo nobenega vpliva na izboljšanje bolgarskega gospodarstva.

Unija je sofinancirala izgradnjo avtocest, kjer bi bile dovolj že hitre ceste. Sofinancirala je gradnjo drugih cest in letališč, ki jih v Španiji in na Portugalskem zdaj imenujejo »ceste oz. letališča duhov«. Za Poljsko se je izkazalo, da so se gradbinci kartelno dogovarjali o ceni kilometra avtoceste in tako proračun Unije oškodovali za vsaj 100 milijonov evrov, je poročal Telegraph. Morda še več, saj je Poljska največja prejemnica kohezijskih sredstev in je od leta 2007 prejela že okrog 10 milijard evrov evropskih sredstev. Seveda pri vseh projektih revizije niso bile izvedene.

In to so le primeri, ki so zaokrožili po medijih. Koliko je še nesmotrnih, je nemogoče vedeti.

»Če naj evropske državljane prepričamo, da je financiranje na ravni Unije potrebno, morajo videti, da projekti dejansko pomenijo neko dodano vrednost. Na primer, da pri sofinanciranju gradnje ali obnove pristanišča denar ne gre le za skladišča in pomole, ampak se ta infrastruktura nato tudi uporablja in da to ustvari nova delovna mesta,« je za Euractiv dejal Vitor Caldeira, predsednik Evropskega računskega sodišča.

Poleg nesmiselnih projektov pa prihaja pri porabi evropskih sredstev tudi do zlorab in korupcije. Slovenija ni izjema. Hilda Tovšak prestaja zaporno kazen zaradi goljufije pri gradnji dvorca Betnava. Betnava je od ministrstva na podlagi fiktivnih računov dobila 1,8 milijona evrov sredstev in jih s pripadajočimi obrestmi tudi že vrnila. Na podlagi poneverjene dokumentacije so 3,5 milijona evrov iz državnega in evropskega proračuna pridobili tudi v Rimskih toplicah.