Vzgoja podložnikov

Tako imenovana politika varčevanja se iz farse spreminja v tragedijo. V evropskem prostoru (pa tudi še marsikje) jemlje državljanom delovna mesta, mladim možnost šolanja in upanje, starejšim mirno starost, vsem (razen najbogatejšim) pa skrb za normalno in splošno zdravstveno oskrbo. Razvpita teza o konkurenčnosti se v praksi zreducira na razkošno besedičenje o nižanju stroškov dela in bolj fleksibilni (manj togi, bolj elastični …) delovnopravni zakonodaji, kar konkretno pomeni nižanje plač in proste roke lastnikom pri odpuščanju zaposlenih, s čimer se oži osnova za kvaliteto življenja, gmotno gotovost ter osebno dostojanstvo delovnega človeka.

(Rezervna) armada brezposelnih in bolj »prožno« zaposlovanje z lažjim odpuščanjem pa je »vzgoja« z neposrednim in posrednim vplivanjem na zavest, čemur bi se v tem primeru lahko reklo tudi zastraševanje. Seveda, gre za vzgojo podložnikov. V širšem družbenem kontekstu pa so, zanimivo, z »varčevanjem« praviloma najbolj na udaru znanost, kultura, zdravstvo in visoko šolstvo.

 Postajamo »razred zase«?

»Imenitna« evropska gospoda, lastniki in ves (bogat) upravljavski sloj (na simbolni ravni Bruselj, sicer pa os, ki se od multinacionalk vije skozi bančne trezorje, vladne palače in druge vplivne institucije do bleščečih zvezdic vojaških uniform), hoče posamezne (lokalne) ekonomije »ozdraviti«, da bi tako od njih iztisnili večje dobičke, z nižanjem plač pa bi nižali ceno izdelkov zaradi »konkurenčnosti« na svetovnem trgu.

Dobra stran te (za življenje kapitalizma) nujne internacionalizacije pa je v tem, da omogoča tudi intenzivnejšo internacionalizacijo in solidarnost delavskega razreda, ki se vse bolj zaveda lastnega položaja in tako na svetovni ravni postaja razred zase. Ta ogromna skupina (poimenujejo jo tudi skupina 99 odstotkov) delovnih ljudi različnih poklicev, ras, verskih in političnih prepričanj se (vse bolj zavestno) opredeljuje za življenje, za svobodno, zeleno prihodnost, za pravično in solidarno družbo. In v tem je za nekatere nerešljiv problem.

Tudi zato ali morda prav zastran tega je iskanje alternative ključnega pomena. Na potrebo po koreniti spremembi glasno opominja in z lastnim vzorom poziva tudi papež Frančišek, pred nedavnim pa smo v kolumni (A. Debeljak, Delo, SP) prebrali slikovito, a dovolj natančno oznako kapitalizma, v katerem »dobiček postane merilo vseh stvari, doživetij in vrednot.« Še več, kolumnist navaja M. Webra, ki o kapitalizma govori kot o svetu, v katerem »vlada polarna noč ledene teme.« Barbarstvo je torej že tu, kaj pa druga možnost?

Naj nam bo dovoljeno, da za primer vzemimo eno odmevnejših, čeprav redkih Marxovih tez o komunizmu. Ugotovimo lahko, da komunizem zanj ni v prvi vrsti stanje (družbeni sistem/ državna ureditev), ki ga je treba vzpostaviti, marveč gibanje, ki odpravlja sedanje stanje (če povemo bolj preprosto: na dolgi rok ekonomsko neperspektivno, na vzdrževanju ter razraščanju socialne neenakosti temelječo, etično sprevrženo in ekološko neobčutljivo razredno družbo).

Priznavamo, da gre pri omenjenem vprašanju še vedno tudi za prisotnost številnih interpretacij, kjer je razprava še kako zaželena, ni pa korektno pripisovati Marxu zablod in špekulacij, ki so nastale iz avtorjevega imena s sprevračanjem njegove ustvarjalne, nedogmatične misli, temelječe na znanstveni analizi kapitalistične družbe.

Svet kapitala je prestrašen

V ekonomski in politični znanosti pa bo slej ko prej potrebno oživiti poglavja o (tudi novih) oblikah kapitalskih investicij, povezanih s preprečevanjem širjenja in utrjevanja ideje o demokratičnem socializmu. Svet kapitala je prestrašen ugotovil, da se bliža konec družbeni in ekonomski ureditvi njegove oblasti in privilegijev. Ne le, da se prebujajo množice ponižanih in razžaljenih, kapitalizem nima najbolj elementarnih odgovorov na izzive družbe prihodnosti, ne zna razrešiti grožnje onesnaževanja in preprečevanja globalnega segrevanja, saj ga konec koncev sam povzroča in ob njem kuje neizmerne dobičke. Za ohranjanje sedanjega stanja uporablja ogromno, strašljivo moč, akumulirano v stoletjih brezobzirnega izkoriščanja človeških in naravnih virov.

Iz teh pozicij pa del prisvojenega, iz krvi in znoja milijonov uničenih življenj nakopičenega bogastva usmerja v investicije za ohranitev lastnih privilegijev, tudi tako (se zgodovina ponavlja?), da stimulira sovraštvo in razprtije, v nekaterih primerih pa še financira in spodbuja nacionalistična, večkrat celo skrajna, neofašistična gibanja, ki ponekod sežejo tudi v lokalne ali državne oblastne strukture (Slovaška, Madžarska, v nekaterih segmentih tudi Hrvaška, Grčija …). Najnovejša dogajanja ob referendumu v Švici, kjer so volivci zavrnili pobudo mladih socialistov o omejitvi direktorskih plač na razmerje 1:12 (!) lepo kažejo, koliko in kako so bili najpremožnejši pripravljeni investirati v kampanjo že proti relativno majhni spremembi v smeri pravičnejše družbe, ki bi jo dosegli z delno prerazporeditvijo družbenega bogastva.

Obrat k trajnostnemu razvoju

Ja, strah hodi po Evropi. Strah pred spremembami k boljši, bolj demokratični, ekološko naravnani družbi. Kapitalizem, v povezavah tudi slovenski (!), sicer ima možnost, da te procese zaustavi ali jih celo prepreči v smislu gesla »za mano potop«. Toda svet ima še drugačne možnosti in ena od njih je demokratični, ekološki socializem. Ta proces se na različne načine že kaže kot pot preživetja, zlasti pa je viden v odločnejšem obratu k trajnostnemu razvoju, kjer posameznik ni več objekt, marveč postaja subjekt aktualnega dogajanja in družbe prihodnosti.