Referendum: Zlorabe

Je uveljavljeni postopek zakrivanja nekaterih osebnih podatkov v arhivih res vreden referenduma?

SDS je napovedala nov referendum, tokrat naj bi volivci (že drugič) odločali o dostopu do arhivskega gradiva. Parlament je sprejel nov zakon o varstvu dokumentiranega in arhivskega gradiva, po trditvah SDS pa novi zakon znova zapira zgodovino, še posebno v delu, kjer se razkrivajo mračna dejanja rdečih sil. »Levica je v smrtnem strahu,« pravi Vinko Gorenak, čas je, da temu znova rečemo »ne!«.

Zakonska sprememba dostopa do arhivov ne zapira, nasprotno, drugače kot stari zakon novi dostopnost širi še na druge javnopravne osebe (po novem bo tako dostopen arhiv predsedstva Socialistične republike Slovenije, izvršnega sveta, sekretariatov …), hkrati pa se oži nabor občutljivih osebnih podatkov, zaradi katerih je lahko del gradiva nedostopen. Iz nabora občutljivih osebnih podatkov se po novem zakonu črta politično in filozofsko prepričanje posameznikov, občutljivi pa še vedno ostajajo osebni podatki o zdravstvenem stanju, spolnem življenju, verskem prepričanju … Prav tako je natančno določeno, da arhivarji zaradi občutljivih osebnih podatkov ne smejo več »zapreti« širše enote gradiva, pač pa samo točno določen dokument.

V praksi to pomeni, da raziskovalec ne more kar neposredno pogledati v arhiv in prebirati dokumentov. Če so v dokumentu občutljivi osebni podatki, se pripravi anonimizirana kopija; občutljivi osebni podatki so odstranjeni, imena in priimki načeloma ostanejo nedotaknjeni. O dostopu do gradiva z občutljivimi osebnimi podatki odloča posebna arhivska komisija, ki jo vodi Andreja Valič -Zver. Takšen postopek je v praksi veljal tudi doslej, čeprav zakonodaja tega ni strogo določala, arhivska komisija pa ni zavrnila nobenega zahtevka. Res pa je, da občutljivi podatki niso bili anonimizirani, raziskovalci so morali podpisati izjavo, da jih ne bodo izrabljali.

Postopek dosledne anonimizacije bo dostop do arhivskih dokumentov morda malo zavlekel, a že danes raziskovalci niso takoj dobili zahtevanega gradiva, saj so ga prej vedno pregledali uslužbenci. Zakon o upravnem postopku sicer določa, da je rok za odgovor oziroma izdajo odločbe 60 dni, dosedanja praksa delovanja arhiva pa kaže, da je ta rok realen. Različne načine anonimizacije poznajo tudi druge države nekdanje Vzhodne Evrope, razen Češke, ki je odprla vse gradivo. Danes ima zaradi zlorab občutljivih osebnih podatkov iz arhivov opraviti tudi s tožbami.

Kaj je torej temeljni problem novega zakona? Arhivi se ne zapirajo, dokumenti bodo enako dostopni kot doslej, le pot do njih bo malce daljša, a pravno bolje urejena.

Če SDS za razpis referenduma nima vsebinskih razlogov, so razlogi zanj politični. Spomladi bodo volitve v evropski parlament in stranka skuša z referendumom v razpravo o prihodnosti Evrope vključiti še nekaj slovenske zgodovine. Tiste zgodovine, ki jo iz arhivov prinašata ljubiteljska raziskovalca Igor Omerza in Roman Leljak.

Gre seveda za zlorabo. Ni dvoma, da so nekdanje obveščevalne službe varovale socialistično republiko in pridobitve revolucije, a prav tako ni dvoma, da danes to zgodovino in njene žrtve izkorišča stranka Janeza Janše. Ne gre za boj med silami kontinuitete in silami demokratične Slovenije, kakor trdi Janez Janša, gre za izkrivljanje zgodovinskih dejstev in zlorabo teh dejstev za politične namene. To ni politika prihodnosti, to je politika preteklosti, Janez Janša v boju z zgodovino vedno znova lovi svoj rep.

Arhiv Republike Slovenije je te dni vložil ovadbo zoper neznanega storilca, ki je koroški skrajni nacionalistični organizaciji Heimatdienst izročil arhivsko gradivo iz tega arhiva. Neznani storilec naj bi bil zlorabil zaupno gradivo, javno arhivsko gradivo pa uporabljal za nedovoljene namene. Po naših podatkih naj bi bil ta neznanec Roman Leljak, eden izmed pobudnikov referenduma.