Mestni prigrizek

Tokyo piknik
Cankarjevo nabrežje 25, Ljubljana
Tel.: 030 608 808
Tokijski piknik si lahko uprizorite čisto vsak dan, in to v radodarnem časovnem razponu od 9. do 24. ure

Fino:
svinjska potrebušina z omako miso
ocvrta mehka rakovica v omaki ponzu

Ne tako fino:
tajska pekoča juha s kozicami

Posamične jedi v azijski prirgizovalnici ob Ljubljanici stanejo od 6 do 12, večinoma pa 6,90 ali 7,90 evra.

Če kje v domovini obstaja cona, ki zagotavlja razmeroma konstanten tok restavracijskih jedcev, potem, ugotavlja Konzumov odsek za načrtovanje prostorja, je to ljubljanska riva. Konkretneje: desni breg Ljubljanice med Šuštarskim mostom in leseno brvjo. Tu mimo pač potekata obvezna domorodska promenadna razkazovalnica in neobhodna vedutna transverzala turističnih ogledovalcev. Je pa seveda res, da sem bolj kot dolgoprogaški restavracijski obrat sodi prehranjevalnica bistrojskega tipa – torej plac za neobvezen prigrizek, za katerega s pirčkom in razgledom vred ne porabiš več kot pol ure in deset evrov.

In prav tak – minimalistično opremljen, brez prtov na mizah, s kratkim jedilnikom in karto koktajlov – je Tokyo piknik. Trenutno ponudbo košte podpisuje tajski kuhar, zdaj enkrat, ko se bo ekipi po birokratskih akrobacijah končno priključil še japonski ramen majster, bo pa Tokyo menda sploh zašibal na polnih obratih. Pa se ne bi nič pritoževali, če bi ostalo kar tako, kot je: okej, privajanje na kislobo tajske pekoče juhe s kozicami traja kar nekaj časa, pa kakšno natakarsko navodilo o tem, katero eksotično šavje v njej se sploh zgrize in katero zavrže, tudi ne bi bilo odveč. In če se že obregujemo, se dajmo še ob prehladne krožnike, na katerih se košta v tem letnem času res prehitro shladi in tako izgubi precej všečnosti.

Sicer pa bi podpisani – če ga ne bi popolnoma okupiralo mazanje krožnika z izjemnimi kremšnitkami svinjske potrebušine z umamijasto omako miso – takoj snedel še eno na Big Green Eggu pečeno porcijo piščančjih nabodal. Čeprav je čisto mogoče, da bi raje izbral še eno v drobtine panko odeto in ocvrto ter v lužico sladkokisle omake ponzu položeno mehko rakovico. Ali bi se pač še enkrat zakadil v krožnik hrustljavih in sočnih rezancev pad thai s kozicami? Hm, odločitev bi bila kar težka, priznam. Je pa res, da kakorkoli že cenim v sestavljanje tzv. gourmet burgerja vloženi trud – maslena brioškasta bombeta, domač kečap, pozorno odbrana, v hiši sekljana in v sočno nulo pečena domača govedina –, moram vseeno pripomniti, da so številni dodatki v ustih puščali preveč sladkoben priokus. Pa nič hudega, krepak lukoviški rokovnjaški pir je z grenčico hitro zbalansiral stvar in nas pripravil za dostavo umetelnih sladkarij – ogromnega pistacijevega makarona z malinami in osvežilne mandarinine večplastnice – iz sosednjega sestrskega slaščičarskega pogona. Čakamo na ramen!