Kaj lahko kokoš naredi za Evropo?

Na množičnem zbiranju ob smrti Nelsona Mandele je posebno vlogo odigral neznani »prevajalec« uradnih govorov v jezik gluhonemih. Izkazalo se je namreč, ne samo da nihče ni vedel, kdo je in kdo ga je za to delo najel, ampak tudi to, da je njegov prevod bil popoln nesmisel. To me spomni na dogodek pred desetimi leti v Ukrajini pred začetkom »oranžne revolucije«. Na državni televiziji si je uradni prevajalec v jezik gluhonemih pustil kreativno svobodo. Ko je bralka novic podajala uradno verzijo dogodkov, je on v svojem »prevodu« govoril resnico: »Ne verjemite ji. Laže. Na glavnem trgu so množice ljudi, ki protestirajo proti obstoječi oblasti«. V prvem primeru so se organizatorji izvlekli iz zagate tako, da so uradnega prevajalca razglasili za neprištevnega. V drugem primeru pa je prevajalec bil suspendiran. Namreč, ni opravil svojega dela (na odločitev se ni pritožil, ker je tudi sam bil mnenja, da je slabo opravil svoje delo).

To, kako Evropska Unija komunicira z nami državljani, pa je kombinacija prvega in drugega pristopa. Že eno desetletje se uradne ustanove unije ukvarjajo z domnevno neučinkovito komunikacijsko strategijo. V slovarju EU politikov so pojavi nesmiselne in napačno prevedene politike dobili kvazi »znanstvene« razlage: demokratični deficit (beri: nedemokratične prakse upravljanja), komunikacijski manko (beri: to kar mi komuniciramo, je potrebno prevesti v razumljiv jezik), pomanjkanje dialoga (zato ima predsednik Evropske komisije svetovalce za evropski (4) in globalni dialog (2)) ter odsotnost evropskih tem v nacionalnih medijih (kot da bi teme imele nacionalno pripadnost). Branje dokumentov, ki te pojave razlagajo in ponujajo domnevne rešitve, pa zahteva kombinacijo dveh tipov prevajanj: najprej tistega, ki nam dobesedno (seveda v jeziku kretenj) pokaže, da je to neumnost, potem pa še drugega, ki nam pove, da je tisto, kar slišimo, sprenevedanje, to kar pa je potrebno povedati, pa je mogoče razumeti samo s uporabo pojmov, ki so umanjkali iz besednjaka uradnih govorcev.

Tisti, ki imate čas, lahko greste na spletno stran predsednika Evropske komisije in pogledate ali preberete njegove izjave. In potem prosim, da poskušate za vajo iz tega narediti razumljivo kratko sporočilo. Videli boste, da je nemogoče prazno besedičenje spremeniti v smiselne stavke, kot je nemogoče to, kar veste in vidite v vsakdanjem življenju, umestiti v »usta« evropskih komisarjev. Ali si lahko predstavljate predsednika Evropske komisije José Manuela Durãoa Barrosa, kako nagovarja sto tisoč glavo množico protestnikov v Atenah, Madridu, Lisboni? Seveda ne. Lahko pa si ga predstavljate, kako v spremstvu svoje dvorske svite prihaja na Lampeduso sočustvovati z begunci. Kaj je povedal? Nič. Videli pa smo ga. In ne morem, da na tem mestu ne bi navedla enega najboljših razmislekov o oblasti, ki ga v knjigi Palača sanj podaja albanski pisatelj Ismael Kadare. V pogovoru med člani družine Quprili malo pred prihodom albanskih raposodov Kurt pove: Skupno vladanje ne pomeni le skupnih preprog in zlatih trakov. To pride pozneje. Skupno vladanje pomeni predvsem skupne zločine. To, kar se je zgodilo in se še dogaja na Lampedusi, je zločin. Pa ne morem tudi mimo dejstva, da so na Lampeduso pred sedemdesetimi leti odvažali italijanske politične zapornike. Tudi Antonio Gramsci je bil tam.

In zdaj še beseda o prihajajočih volitvah za EP. Kdo se še spomni prejšnjih iz leta 2009? Kdo ve, da je takrat EU plačala »največjo marketinško kampanjo v zgodovini EU«, kot je bilo zapisano v brošuri ustvarjalcev kampanje podjetja Scholz & Friends. Po mnenju ustvarjalcev kampanje je EU v preteklosti poskušala prepričevati svoje državljane, da so volitve v EP »dobra stvar za Evropo«. Nova vseevropska kampanja pa je imela za cilj aktivirati ljudi s personaliziranim pristopom – »naredi to zase in ne za Evropo«. Politične teme naj ne bi izbirali politiki, temveč državljani. Osebna izbira, osebna ocena, osebno občutenje politike je postalo temelj nove informacijske kampanje, namenjene evropskim političnim potrošnikom.

»Potrošnik in državljan (ki sta dejansko eno in isto!) želita imeti povezovalno podobo izdelka. Čim bolj uniformirana je podoba znamke, enostavneje je graditi njen pozitivni imidž«, so zapisali v brošuri. Ampak EU ne samo, da ni blagovna znamka, še politični projekt ni. Zdaj pa si še enkrat predstavljajte prevajalca, ki mora prevesti slogan kampanje: »Kaj lahko kokoš naredi za Evropo?« Dobro zapakirana in označena kokoš, pripravljena za prodajo na kateremkoli prodajnem mestu v EU (in globalno), je označevala eno od tem informacijske kampanje prejšnjih volitev – koliko označevanja potrebujemo? Brezglava kokoš, ki naj bi približala državljanom EU za njih nerazumljivo vdiranje birokratskih postopkov v vsakdanje življenje, je samo brezglava kokoš in nič več. Za naslednjo kampanjo, ki bi sledila prejšnji, predlagam naslednje: namesto državljanov na volitve pošljite kokoši. Geslo ljudem: Za svobodno Evropo.

Dr. Sandra Bašić Hrvatin je profesorica na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, aktivistka in medijska strokovnjakinja