Evropski parlament pridobiva vpliv, a izgublja volivce

Evropski parlament je od prvih evropskih volitev pridobil precej vpliva, a izgubil veliko volivcev. Leta 1979 je bila udeležba 62-odstotna, leta 2009 le še 43-odstotna. Predvolilni čas tako zaznamujeta problema nizke volilne udeležbe in vzpona evroskepticizma. Sicer pa so evropske volitve predvsem oder za notranjepolitična preigravanja v članicah.

Prva prednica Evropskega parlamenta je 78-članska posvetovalna Enotna skupščina Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki se je prvič sestala 10. septembra 1952. Rojstni dan sodobnega evropskega parlamenta pa je 19. marec 1958, ko je prvič zasedala Evropska parlamentarna skupščina, ki se je nato čez štiri leta preimenovala v Evropski parlament.

Prvi predsednik 142-članske skupščine je bil »oče Evrope« Robert Schuman, ki je 9. maja 1950 kot francoski zunanji minister predstavil idejo Jeana Monneta o povezovanju evropskih držav in narodov.

Prvih evropskih poslancev niso izvolili državljani, temveč so jih imenovali nacionalni parlamenti iz svojih vrst, tako da so bili poslanci doma in v evropski skupščini. Vloga skupščine in nato parlamenta je bila v prvih letih le posvetovalna in pristojnosti zelo omejene, nato pa je pridobival vse več vpliva.

Ključna prelomnica so prve evropske volitve junija 1979, ko postane parlament edina neposredno voljena institucija EU. Udeležilo se jih je dobrih 60 odstotkov od 180 milijonov volilnih upravičencev, ki so izvolili 410 poslancev. Volitve v Evropski parlament ali evropske volitve so edine demokratične transnacionalne volitve na svetu, na katerih bo lahko maja volilo 400 milijonov Evropejcev. Večje svobodno volilno telo ima le Indija.

Volitve v Evropski parlament se zvrstijo vsakih pet let in običajno potekajo štiri dni, od četrtka do nedelje. Izidi so objavljeni po zaprtju vseh volišč v nedeljo zvečer. Prvi v četrtek volijo Nizozemci in Britanci, v petek Irci in Čehi, ki volijo še v soboto, ko gredo na volišča tudi Ciprčani, Latvijci, Slovaki, Maltežani in Italijani, ki prav tako volijo dva dni. V nedeljo so volitve v vseh preostalih članicah.

To bodo osme evropske volitve sploh in tretje v Sloveniji; prve neposredne volitve so bile leta 1974, v Sloveniji leta 2004. Evropejci bodo prvič volili po lizbonski pogodbi, in sicer 751 evropskih poslancev; Slovenci osem.

Običajno so bile volitve okoli drugega tedna v juniju; prejšnje so bile od 4. do 7. junija 2009. Čeprav že vseskozi obstaja možnost prilagoditve časovnega okvira za do enega meseca, je tokrat prvič, da bodo volitve že maja - od 22. do 25. Kljub pozivom, naj bodo po celotni uniji na isti dan - na primer na 9. maj, dan Evrope - se članicam doslej še ni uspelo dogovoriti o enotnem volilnem datumu.

Tudi sicer volilna kampanja ni enotna. Evropejci volijo po nacionalnih zakonodajah. Vsaka članica sama podrobno opredeli pravila za to, kdo lahko voli in kandidira ter kako poteka kampanja. Skupno je le temeljno načelo, zapisano v evropski pogodbi od leta 1992 - da ima vsak državljan EU, ki biva v članici, čeprav ni njen državljan, pravico voliti in kandidirati v državi bivanja pod enakimi pogoji kot njeni državljani.

Že leta se vrstijo predlogi za poenotenje volilnega procesa, da bi postal bolj evropski. Poleg enotnega datuma je eden od predlogov uvedba panevropskih seznamov s kandidati iz vsaj tretjine članic, a ta za zdaj ni prodrl. Kompleksnost delovanja unije je sicer eden glavnih razlogov za vse nižjo volilno udeležbo. Če se bo ta še nižala, se bo treba resno vprašati o demokratični legitimnosti evropskih volitev, opozarjajo politični analitiki.

Udeležba na volitvah leta 2009 je bila rekordno nizka, le okoli 43-odstotna, s tem da so volitve v Belgiji, Luksemburgu, Grčiji, na Malti in Cipru obvezne. Alarmantno nizka je v novih članicah - v Sloveniji je bila leta 2004 in 2009 okoli 28-odstotna. Na prvih neposrednih volitvah leta 1979 je bila udeležba 61,99-odstotna, na drugih leta 1984 58,98-odstotna, na tretjih leta 1989 58,41-odstotna, na četrtih leta 1994 56,67-odstotna, na petih leta 1999 49,51-odstotna, leta 2004 pa 45,47-odstotna.

Borno zanimanje javnosti za evropske volitve je sploh problematično ob dejstvu, da politični vpliv parlamenta raste. Tudi najnovejša, lizbonska pogodba je občutno okrepila njegovo vlogo pri odločanju v uniji. Kot vsak parlament ima tudi evropski tri temeljne naloge: zakonodajno, proračunsko in nadzorno. Za razliko od nacionalnih sicer nima možnosti zakonodajne pobude, ki je v izključni pristojnosti Evropske komisije.

V primerjavi z nacionalnimi je tudi sicer šibkejši, saj zakonodaje ne sprejema samostojno, temveč s Svetom EU. A na skoraj vseh področjih sta zdaj parlament in Svet EU enakovredna.

Lizbonska pogodba mu je namreč prinesla več pooblastil pri sprejemanju zakonodaje in mednarodnih sporazumov ter predvsem enakovredno vlogo pri sprejemanju evropskega proračuna.

Parlament je postal kot zakonodajalec enakovreden članicam na področjih, o katerih prej ni odločal ali je sodeloval samo v posvetovanju, na primer sodelovanje pravosodnih in policijskih organov ali določeni deli skupne trgovinske in kmetijske politike. Močan vpliv ima na primer pri odločanju o enotnem trgu, okolju, kmetijstvu, azilu in priseljevanju, omejene pristojnosti pa pri odločanju o davkih, socialni varnosti, obrambi in zunanji politiki. Opravlja tudi vlogo nadzora nad Evropsko komisijo, saj zasliši kandidate za evropske komisarje in lahko komisiji kot celoti izglasuje nezaupnico.

Poleg apatičnosti volivcev evropske volitve že leta pesti problem rasti evroskepticizma ter prisotnosti ekstremnih ali nacionalističnih struj v evropskem hramu demokracije, kar hromi poglabljanje evropske integracije. V glavnem pa so na evropskih volitvah evropske teme v senci notranjepolitičnih preigravanj. Evropske volitve so tako predvsem merilec političnega vzdušja v državi ter s tem projekcija izida naslednjih nacionalnih volitev.

Petra Miklavc je dopisnica STA iz Bruslja