Ločitev na desnici

Ni bila predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak tista, ki se je odločila, da je čas, da se nerazdružljivo zavezništvo njene stranke z Janezom Janšo in njegovo SDS konča. Janez Janša je tisti, ki se je odločil, da bo Novo Slovenijo in njeno vodstvo javno zasmehoval, obkladal z zmerljivkami, z njo manipuliral ter jo spravil do točke, ko si Nova Slovenija ne bo mogla več dovoliti njegovega poniževanja. Je razpadanje večnega zavezništva med SDS in NSi torej Janšev kontroliran projekt? Ne. Nobenega razmisleka ni za njegovim ravnanjem. Gre za njegov klasični bes na vsakogar, ki si drzne ravnati drugače, kot pričakuje. A morda ima nakazani razpad še včeraj nerazdružljive koalicije med nacionalisti (SDS) in konservativci (NSi) lahko pozitivne posledice za celoten slovenski politični prostor.

Janez Janša se zadnje mesece trudi, da bi politični prostor napolnil z ideološkimi, zgodovinskimi temami. Nič novega, in tudi tokrat mu uspeva. Mediji – ki jih hkrati seveda napada – danes spet poročajo o delovanju SDV, spet je tu razprava o arhivih, hkrati z evropskimi volitvami bomo verjetno imeli referendum o zakonu o dostopnosti arhivov, v proceduro državnega zbora je že vložen zakon, ki prepoveduje javno uporabo rdeče zvezde, kar bo brez dvoma prav tako spodbudilo ponovno razpravo o jugoslovanskem komunizmu, o Titu, o tem, kdo je bil agent SDV, kdo komunist. In seveda: kdor bo proti nekritičnemu odpiranju arhivov (pri čemer je nepomembno, da v resnici zakon ne vsebuje določil, ki mu jih pripisuje SDS), bo veljal za privrženca jugoslovanskega komunizma ali celo za del (po Janševo) še vedno žive SDV. Kdor bo nasprotoval prepovedi rdeče zvezde, pa bo veljal za človeka, ki podpira povojne poboje, Goli otok …

Janši bo tudi tokrat verjetno uspel ta populistični udar. In izvede ga lahko sam, zanj ne potrebuje pomoči, ne potrebuje ne SLS ne NSi. Zakaj torej ta nenadni brezkompromisni napad na NSi? Tako v SLS kot NSi so imeli tudi doslej drugačne poglede na polpreteklo zgodovino kot SDS. SLS na primer ni bila nikoli tako radikalna. NSi pa je imela celo bolj radikalna stališča. Tudi sicer se zdi konservativni pol le ob hitrem pogledu enovit, v resnici ni. Zakaj je Janša torej tokrat začel tako grobo napadati Novo Slovenijo? Saj je pri svojem ideološkem javnem udaru ne potrebuje, njena stališča pa kljub njegovemu poudarjanju razlik niso tako zelo oddaljena od njegovih oziroma stališč njegove stranke. V intervju za Mladino, ki ga objavljamo v tej številki, odgovor pove sama predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak: »Vojskovodja potrebuje vojno, da spravi vojščake na bojišče, ker računa, da bo ta referendum v času evropskih volitev. Novi Sloveniji so ankete za evropske volitve predobro kazale, zato je treba aktivirati bazo, pri tem pa še zavesti volivce NSi, da ne bodo šli na volitve. In ko so v SDS izvedeli, da se s SLS dogovarjamo za skupno listo, smo bili nemudoma kaznovani.« Bistven je zadnji stavek.

Najverjetnejši kandidat NSi na evropskih volitvah Lojze Peterle je privlačen za velik del konservativnega volilnega telesa, je pač eden najbolj popularnih politikov desnice. A to ni bistveno: za konservativne volivce bi znal biti na volitvah še bolj privlačen morebitni skupni nastop NSi in SLS. Nenadoma bodo imeli pred sabo zmerno listo, na drugi strani pa Janšo. Ne glede na Janšev trud zmerni konservativni volivci niso spregledali dejstva, da je bil obsojen korupcije, da je v SDS veliko ljudi v različnih postopkih pred sodišči, predvsem pa tudi desni volivci vedo, da je avtoritaren in izključujoč. Skrajnejše slednje morda privlači, zmernejše pa odbija. V širšem konservativnem polju ima Janša podporo le, če se zdi, da je edini, ki lahko zbere močno podporo. Da je tudi realno stanje tako, pa se vedno znova potrudi Janša sam.

Ko sta se leta 2000 združevali SLS in SKD, je Janša ves čas rušil ta proces in obe stranki pripeljal (v sodelovanju s cerkvenimi jastrebi) v popolno agonijo. Iz ozadja in tudi javno je medsebojno izigraval vodstvi, da bi na koncu sam pripeljal kandidata za predsednika stranke Andreja Bajuka iz tujine in ga pomagal postaviti. Andrej Bajuk je nato postal tudi predsednik vlade, ki jo je dejansko vodil Janša, sledil je razpad skupne stranke. Dolga leta NSi in SLS nista mogli več sodelovati. Lahko sta le sledili SDS in Janši, med sabo so imeli člani obeh strank preveč nerazčiščenih zamer.

Janši je seveda ta situacija ustrezala. Njegova moč od leta 2000 izvira prav iz šibkosti obeh drugih konservativnih strank in njunega medsebojnega nezaupanja.

Dolgih 13 let je trajalo, da sta se zdaj NSi in SLS spet začeli povezovati in sodelovati. Zamenjati sta se morali obe vodstvi in večina poslancev, pa še vedno so oboji zelo previdni. Tudi zdaj ne gre za neko veliko povezovanje, le za skupno listo na evropskih volitvah. Tako pa ni le zaradi nezaupanja, ampak tudi iz strahu. Čeprav o tem javno ne govorijo, so tako v NSi kot v SLS do Janše zelo nezaupljivi. Tudi ko so bili skupaj v vladi, je bila vsaka neposlušnost vedno kaznovana. Obe stranki sta tudi prestreljeni z ljudmi, ki Janši ves čas prenašajo informacije o notranjem dogajanju.

Zakaj Janša napada NSi? Ker sta NSi in SLS po 13 letih, odkar mu ju je uspelo pokoriti, začeli razmišljati o povezovanju. Odzval se je takoj in brezkompromisno. Lahko se povezujeta le z njim in pod njegovim vodstvom.

Slovenska levica in njeno intelektualno zaledje ves čas secirata dogajanje na svojem političnem polu, tovrstnih javnih analiz pa je na desnici malo. Tudi zato, ker vsaki morebitni kritični analizi sledita takojšen napad in diskreditacija. Če bi javne in resne analize obstajale, potem tudi na desnici danes ne bi govorili o enovitem konservativnem bloku.

Kako je dejansko razdeljena slovenska politika? Poglejmo ta spekter natančno, ker ta pogled postavi stvari na svoje mesto. Res leva stališča danes zastopajo novoustanovljena Solidarnost, TRS in ustanavljajoča se Iniciativa za demokratični socializem. Na levi so tudi Socialdemokrati Igorja Lukšiča, a gre za stranko z močno liberalnimi stališči, s težavami, ki jih imajo vse evropske socialdemokracije, ki so se v času rasti odrekle temeljem socialne demokracije. Sledijo Pozitivna Slovenija, Državljanska lista in zunajparlamentarna stranka Zares. Vse tri stranke so po svoji politični drži pretežno neoliberalne. Nato sledita konservativni stranki: NSi kot krščanska stranka in SLS kot stranka s pretežno kmečko bazo. Seveda nismo šteli SDS med konservativne stranke. Ta namreč skupaj z zunajparlamentarno SNS spada po vseh merilih med nacionalistične, populistične stranke.

Ni torej mogoče govoriti, da je na primer Pozitivna Slovenija levica (saj se pogovarjajo o vstopu med evropske liberalce), tudi ni mogoče trditi, da Socialdemokrati zastopajo danes delavske pravice, še manj pa je mogoče govoriti, da je SDS po političnih stališčih konservativna stranka. Ni, je populistična in nacionalistična stranka, stališča SDS do polpretekle zgodovine so primerljiva s stališči skrajne Orbanove Fidesz na Madžarskem in tudi s stališči prav tako skrajne grške stranke Zlata zora – spomniti se je treba le grobih izpadov Janeza Janše nad prebivalci, ki nimajo »čistih slovenskih korenin«, odnosa njegove vlade do Romov in seveda popolnoma zavržene govorice o izbrisanih. Ko torej beremo analize, da je v Evropi zaznati porast takšnih političnih gibanj, je pri tem treba povedati, da spada Slovenija med najbolj problematične države, kjer so ta gibanja in stranke najmočnejši, in da je predsednik take stranke vodil že dve vladi v zadnjih desetih letih. Pri čemer se to ne bi zgodilo, če ga ne bi podpirale konservativne in neoliberalne stranke, namreč SLS, NSi in Državljanska lista.

Zakaj smo vse to navedli? Ker ima SDS, nacionalistična stranka, tako moč le zato, ker ji je uspelo ukrasti konservativni prostor in ga zasesti. In to je mogoče le zato, ker se ne ostale konservativne stranke ne intelektualno zaledje slovenske desnice (vključno s RKC) nikoli niso znali soočiti z Janšo in SDS kot nacionalnim in njihovim problemom. Ker so imeli seveda od Janše tudi sami vedno koristi. In seveda tudi zato, ker so imeli skupno zgodovino, na katero jih je lahko vedno znova opozarjal, na lep in na grd način.

Za normalizacijo Slovenije torej ni pomembno le, da pride do razčiščenja na levici. Prav tako je pomembno, da se to zgodi tudi na desnici, ki jo prav dejstvo, da je vodstvo prepustila Janši, omejuje že leta. Slovenski konservativni politični pol in tudi slovenska politika v celoti sta talca nekoga, ki je nacionalist, ki zlorablja oblast (korupcija), ki izkorišča najnizkotnejša človeška čustva in mu pri tem ni nič sveto.

Ljudmila Novak ni prva na desnici, ki je Janši povedala, da ni demokrat in da je škodljivec. Sledilo je namreč maščevanje, ogenj in žveplo. A če to razpravo zmorejo na levici, zakaj je ne bi zmogli tudi na desnici? Predvsem pa: do konflikta med SDS in NSi, Janezom Janšo in Ljudmilo Novak, je prišlo le zato, ker sta NSi in SLS začeli sodelovati.