»Bosanska pomlad«

Peti februar bi bil v Tuzli lahko čisto navaden protestniški dan in tistega dne nihče ni pričakoval nič takega, česar še ni bil videl v dan za dnem ponavljajočih se časopisnih poročilih o lačnih delavcih in oblasti, ki zanje ne kaže prav nikakršnega zanimanja. Že leta se nezadovoljni delavci olastninjenih in propadlih tuzelskih tovarn zbirajo pred poslopjem administracije Tuzelskega kantona. V nebotičniku, na katerega pročelju še vedno piše Soda So – tako se je, če se izrazimo v jeziku današnjega časa, imenoval eden od najmogočnejših koncernov v severovzhodni Bosni –, so se menjavali premieri in ministri, pod njihovimi okni pa so se v neenakomernih časovnih presledkih zbirali nekdanji neposredni proizvajalci, povojni odvisniki od socialne pomoči brez vsakršne prihodnosti in s še nižjimi prejemki. Enkrat so bili to kovinarji, drugič čevljarji, kemiki, delavci iz te ali one panoge ... Včasih je predstavnike demonstrantov sprejel sam predsednik vlade, včasih pristojni minister, dogovorili so se za ustanovitev komisije, ki naj bi preučila razmere in pretehtala, kak-

šne bi bile mogoče rešitve, a že tisti hip, ko so zapustili ploščad pred poslopjem kantonalne vlade, je bilo vsem jasno, da bo jutri, čez mesec, leto ali desetletje spet vse tako, kot je bilo, če ne še slabše. In nikoli nihče niti enemu od teh protestov ni dodal nobene predpone ali pripone; to nikoli niso bili ne etnični, ne unitaristični, ne kaki tretji protesti. Elita je občutila zadovoljstvo ob delavskem neuspehu in omejenosti izražanja tihega nezadovoljstva na en dan, en trg in eno mesto.

Naslednji dan so se delavcem pridružili študenti, tisti, ki so študij že končali, a od diplome nikoli niso imeli nobene koristi, 20-letniki, ki bodo, če bodo imeli srečo, mogoče samo do 50. leta živeli pri starših in od njihovih pokojnin, bodoči večni iskalci zaposlitve. Takrat se je začelo tisto, kar je takoj dobilo pretenciozno ime »bosanska pomlad«. Že naslednjega dne so se protesti iz Tuzle razširili v Zenico, Sarajevo in Mostar ...

Pred 22 leti se je v BiH začela vojna, v kateri so državo prekrojile tankovske gosenice, od visoko industrializirane republike – v njenih tovarnah so proizvajali marsikaj, od slabega vina do letalskih delov – pa ni ostalo tako rekoč nič – pravzaprav velik nič. Že dve desetletji se v tej BiH rojevajo otroci, ki odraščajo v svetu, v katerem jim niti za hip ni bilo dobro, v katerem je nasilje sprejemljiva oblika družbenega vedenja, brezobziren rop javnih dobrin pa legitimna oblika bogatenja. Tako kot so naučeni, tako so se tudi pridružili uporu: z nenadzorovanim nasiljem so odgovorili na sistemsko nasilje, kakor se najbrž zgodi na začetku vsake vstaje, kakršenkoli cilj že ima. Preden je sledila diferenciacija, preden so demonstranti dojeli, da ko rušijo oblast, uničujejo tudi javne dobrine, je »bosanska pomlad« izgorevala tudi zaradi nečloveških prizadevanj združenih sil, ki vsakršno zmedo v BiH izrabijo za ohranitev položaja, kakršen je vladal doslej.

Pred nekaj manj kot sto leti so se rudarji v tuzelski pokrajini z orožjem v rokah postavili po robu tistemu, kar danes imenujemo nespoštovanje kolektivne pogodbe o delu. Husinski upor so oblasti nasilno zadušile, se je pa zaradi njega okrepila komunistična partija, ki je, na kratko, artikulirala prizadevanja obupanih delavcev. Revolucije se lahko začnejo spontano, a brez vodstva in izoblikovane trdne politične in organizacijske sestave dogorijo hitreje od cigarete. Kdor ne zaupa zgodovinski izkušnji, naj si ogleda dogajanje v Bosni zadnje dni.

Doktor Žarko Korać iz Beograda je čisto pravilno ugotovil, da se je bosanski upor začel kot vstaja nedolžnih – državljanov in delavcev, ki so se znašli na točki obubožanosti, na kateri je nemogoče razmišljati o čemerkoli drugem kot o prvi dosegljivi tarči za izlitje svojega gneva. Sarajevski profesor in filozof Asim Mujkić je opazil, da je vstaja potekala v nekdanjih industrijskih središčih, mestih, ki so v vseh pogledih uživala prednosti industrializacije, po deindustrializaciji pa so postala prestolnice zmagoslavja četrte jugoslovanske vojne, kakor pisec Andrej Nikolaidis imenuje tranzicijo. Toda razumne razlage niso bile dovolj, da bi pravkar začeti razredni boj rešile pred manipulacijo in manipulanti, ki so izrabili to, da so bili protestniki brez voditeljev, in so upor spremenili v orodje svojega boja.

Ni bilo potrebno prav veliko časa, da se je neorganiziranim vstajnikom kot cilj boja podtaknila še hkratna sprememba notranjega ustroja BiH, države, v kateri se trije konstitutivni narodi le stežka dogovorijo celo o tem, na kateri strani neba vzhaja sonce, prav gotovo pa se jim ni treba dogovarjati glede tega, da v revščini med njimi ni nobene razlike: beda je pač zadnje, kar povezuje do konca sprte etnične skupine.

Prehod iz razrednega v nacionalni boj seveda vstajnikom ne prinaša nikakršne koristi, na več ravneh pa koristi političnim elitam v BiH, saj je leto 2014 volilno leto, izkušnja pa nas, potem ko pokaže osle optimizmu, uči, da je v tej državi za oblast najkoristnejša težava, za katero ni rešitve.

Socialna vprašanja so se v delu BiH razpočila kot tvor, še preden pa se je rana očistila, je bil namesto rešitve zanje ponujen celoten nabor znanih težav, s katerimi se nadvse umetelno prikrivajo osebni interesi tistih, ki že dve desetletji branijo nacionalne interese – seznam teh se bere kot who is who na bosansko-hercegovskem političnem prizorišču –, in to tako, da je vsaki izmed etničnih skupin vsak dan v vsakem pogledu vse slabše in slabše, zaradi česar se lahko čisto upravičeno vprašamo: kako da še niso začeli glodati kosti svojih mrtvih, padlih za to – kakor se je nazadnje izkazalo –, da je tu nastal gangsterski raj v avnojskih mejah.