Gori, gori

Zdelo se mi je cinično, ko je med oglasom za humanitarno akcijo Botrstvo v Sloveniji radijska napovedovalka kot donatorja meseca navedla mednarodno trgovsko verigo. Te se poleg oglaševanja kakovosti po nizkih cenah drži tudi sloves zelo nizkih plač njenih zaposlenih, hitrostnih blagajničark, katerih tempa vlečenja izdelkov prek čitalnika črtne kode, ki jim ga narekujejo visoko postavljene delovne norme, povprečen zlagalec izdelkov v plastične vrečke, kot sem sam, verjetno ne bo nikoli dohajal.

V resnici ne dvomim o iskrenih in častnih namenih vodstva trgovske verige pri sami donaciji, cinično se mi zdi pač očitno dejstvo, da so podobne mednarodne korporacije zaradi svoje politike nižanja stroškov dela del problema, ki potrebo po tovrstnih humanitarnih akcijah na drugi strani tudi povzroča. Da bi preveril svoj občutek o nizkih plačah njenih zaposlenih, ki, moram priznati, ne temelji na natančnem poznavanju podatkov, pač pa bolj na ljudskem glasu, ki se o njih širi, sem se lotil branja spletnih forumov na to temo. Višina plačila za poln delovnik, ki se na njih omenja, je bila pričakovano nizka, bolj pa me je presenetilo, da so sami zaposleni prispevali žolčne komentarje, bolj namenjene »lenuhom«, ki nad takšnim plačilom vihajo nosove, kot pa delodajalcem, ki jim to, v resnici zelo nizko plačilo, odmerjajo. Ali delavk (povečini gre za ženske) res ne boli, da za svoje delo ne prejemajo plačila, ki bi jim omogočalo vsaj kolikor toliko dostojno življenje? Niso namreč zaposlene v kakšni mali družbi, ki bi komaj shajala, ampak v mednarodni korporaciji, ki posluje z velikimi dobički, h katerim prispevajo tudi same s svojo pripravljenostjo, da delajo tako zelo poceni.

No, če se je omenjeni radijski oglas samo zdel ciničen, pa ni nobenih dvomov o ciničnosti izjave Dušana Šešoka, lastnika družbe z dobičkom več kot dva milijona evrov, da je treba odpraviti minimalno plačo, saj da se drugače kot z nižanjem stroškov dela ne da tekmovati na mednarodnih trgih. Simptomatično tudi v primeru njegovih zaposlenih je, da jim plač niso znižali z enostransko odločitvijo delodajalca, pač pa s sporazumi, s katerimi so se sami odpovedali delu svojih dohodkov v korist dobička družbe in njenih lastnikov. Večina kritikov Šešokove izjave je poudarjala, da je takšna oholost lastna našim privatizacijskim tajkunom, ki so prelahko in brez lastnega kapitala prišli do lastništva nekoč velikih družbenih podjetij, ter da v pravem, zahodnem kapitalizmu tega ni. S slednjim se je težko strinjati. Podatki jasno kažejo, da se globalno v zadnjih desetletjih delež stroškov dela stalno znižuje, na drugi strani pa se dobički kapitala nenehno povečujejo. Zakaj torej delovni ljudje, pripadniki delovnega in izginjajočega srednjega razreda, to igro sprejemajo?

Revno delavstvo in izginjajoči srednji razred nikakor nista ekskluzivna baza levih strank, pač pa sta lahko še kako hvaležno občinstvo za preprosta, vsakomur razumljiva sporočila skrajne desnice.

Robert Reich, politični in ekonomski analitik, ki je služil v treh ameriških administracijah, ter avtor knjige Superkapitalizem, pravi, da je eden od razlogov, da je delavstvo, ki je bilo nekoč na čelu boja za minimalno plačo, 40-urni delavnik in socialno varnost, ohromljeno od strahu pred izgubo delovnega mesta in plače, ki jo še prejema, kakorkoli nizka je že. Drugi, nič manj pomemben razlog družbene pasivnosti delovnega razreda vidi v rastočem cinizmu v odnosu do države, za katero vedno večji delež ljudi meni, da sploh ne more dobro delovati. Težko je namreč spodbuditi ljudi k boju za spremembe, če so prepričani, da te sploh niso mogoče. Stanje v družbi, ko se neenakost povečuje, ko se stroški dela konstantno znižujejo pod pretvezo zadržanja konkurenčnosti v krizi, dobički pa kljub temu ves čas rastejo, bi moralo biti po neki logiki plodno gojišče za leva politična gibanja in stranke. Vendar njihovo rast kot nekakšen antibiotik preprečuje zgoraj opisani cinizem večine ljudi, njihova prepričanost, da drugačna družba od te, ki jo živimo, v resnici ni mogoča. Gre za držo ciničnih kritikov, ki rastočo neenakost v družbi sicer zaznavajo kot nepravično, jo tudi kritizirajo, vendar proti njej ne delujejo. Tako se vsako levo gibanje ali stranka, ki se pojavi na družbenem prizorišču, zelo kmalu znajde v nezavidljivi situaciji, ko ne najde odgovora na vprašanje, kakšno družbo pravzaprav želi. Kakšna je alternativa današnjemu kapitalizmu, levičarje provokativno sprašuje tudi Žižek, v želji, da bi pokazal, kako težko je misliti alternative in protest proti nečemu pretvoriti v neko konkretno vizijo, kar je posledica ideologije, ki po njegovem nikoli v človeški zgodovini ni bila močnejša kot danes. Ideologija je namreč v naši vsakodnevni percepciji posredi takrat, ko si sprememb obstoječega stanja ne znamo več niti zamisliti.

S to in podobnimi zadregami se bodo zagotovo že kmalu srečala tudi novo nastala in nastajajoča leva politična gibanja in stranke v Sloveniji, ko se zagotovo ne bodo mogli poenotiti glede vprašanja, kaj je tisto, za kar si pravzaprav prizadevajo, kaj je torej tisto, kar hočejo. Pri tem seveda ne mislim že etabliranih, parlamentarnih političnih strank, ki se same opredeljujejo kot leve, saj te temeljnih struktur obstoječe ideologije rastoče družbene neenakosti v resnici sploh ne problematizirajo, zaradi česar niti ne čutijo potrebe po domišljanju konceptualnih alternativ. Mislim izključno na novo levico, ki se poskuša zgraditi na temeljih lanskih protestov oziroma vstaj. Ta nezmožnost konsenza o končnem cilju, ki ga je tako ali tako očitno težko ali pa ga celo ni mogoče do konca domisliti, pa ne bi smela biti ovira, vsaj ne nepremostljiva, da vsa ta nova leva gibanja in stranke vsaj prvega dela poti ne bi prehodili skupaj kot omembe vredna politična opcija. Nastanek in obstoj levice, ki se bo resno uprla vedno bolj očitno porušenemu razmerju med stroški dela in dobički kapitala ter posledično skrajno nepravični razdelitvi svetovnega bogastva, je v tem trenutku tako za slovensko kot tudi za evropsko družbo preveč pomembna, da bi si ta ista levica lahko privoščila, da njena moč in vpliv razvodenita med poudarjanjem manjših ali večjih razlik glede tistih dolgoročnih, končnih ciljev različnih skupin, ki jo tvorijo. Morda bo za začetek dovolj že, če nova leva gibanja in stranke odprejo polje uspešnega političnega in aktivističnega razmišljanja o tem, kaj vse je tisto, česar ne želijo. S tem bi bila, kot pravi v odzivu na Žižkovo provokativno spraševanje Svetlana Slapšak, opredeljena prva linija njihovega delovanja.

Če se levičarji združijo okrog osnovnega ideala pravičnosti in svobode in se otresejo doktrinarne nadutosti in podobe čudakarjev, ki prežvekujejo večzložnice, zmaga fašizem, je opozoril že Orwell.

Kot poduk iz zgodovine o tem, kakšna naj nova in moderna levica ne bo, so lahko vsakemu današnjemu aktivistu oziroma levičarju zapisi Georgea Orwella v njegovem eseju Pot v Wigan iz leta 1937. V njem ugotavlja, da je svet v resni godlji, »tako resni, da se morajo celo najbolj topoglavi ljudje močno naprezati, da se je ne bi zavedali«, in se čudi dejstvu, da se socializem ne uveljavlja kljub tako očitnemu dejstvu, da je, kot pravi, »svet splav, ki pluje skozi prostor, v katerem je dovolj dobrin za vse; in ideja, da moramo vsi sodelovati in poskrbeti, da vsakdo opravi svoj del dela in dobi svoj del dobrin, se zdi tako kričeče očitna, da bi se dalo reči, da je nihče ne more zavrniti, razen če nima za to, da se oklepa trenutnega sistema, kakšnih pokvarjenih motivov«. Orwell v nadaljevanju še resno in (zgodovina bo na žalost zelo kmalu pokazala) utemeljeno opozarja, da bo, če se levičarji kmalu ne bodo združili okrog osnovnega ideala pravičnosti in svobode in se otresli doktrinarne nadutosti in podobe čudakarjev, ki prežvekujejo večzložnice, prav kmalu zmagal fašizem.

Orwellovo opozorilo izpred več kot sedemdesetih let glede nevarnosti fašizma je treba resno vzeti tudi zdaj, ko današnji levičarji prav tako na veliko lajkamo podobe demonstracij iz Bosne in si v brado mrmramo refren zadnje dni nedvomno največje uspešnice družabnih omrežij »Gori Wall street i gori MMF, gori svaka banka i svaki sef, gori Brisel i gori Washington, gori, gori, gori Babilon«, pri čemer pa pozabljamo, kako težko je nadzirati tovrstne množične spontane izraze ljudskega nezadovoljstva, kako zelo hitro se lahko spreobrnejo v vse kaj drugega kot mirne in dostojanstvene shode. Dovolj si je na spletu denimo pogledati posnetke vsakoletnih množičnih uličnih spopadov, ki so obvezna spremljajoča prireditev mestnega derbija dveh mostarskih klubov, da dobimo približno predstavo, kaj je tisto nevarno, kar bi se lahko valilo za hribom. Premalo plačano, revno delavstvo in izginjajoči srednji razred nikakor nista ekskluzivna baza levih strank, pač pa sta lahko še kako hvaležno občinstvo za preprosta, vsakomur razumljiva sporočila skrajne desnice, ki si ne bo dovolila preprosto manjkati ob takšnih priložnostih. Spomnimo se samo nastopa »junakov« Valenčičevega dokumentarca kot nepovabljenih gostov lanskih demonstracij v Ljubljani.