EU je nedosledna, ko govorimo o pravici do svobode govora in tiska

Neprofitna nevladna organizacija Poročevalci brez meja (Reporters without borders) je objavila rezultate raziskave o svobodi tiska v 180 državah. Na podlagi ankete o pluralnosti medijske krajine, neodvisnosti medijev, cenzure in samocenzure, medijske zakonodaje in prijavljenih zlorab je za novinarjem najbolj prijazno razglasila Finsko, ki ji sledita Norveška in Nizozemska. Slovenija je takoj za Veliko Britanijo na 34. mestu, vse preostale države Evropske unije pa so razvrščene tja do stotega mesta - na 99. je Grčija, najslabše pa je uvrščena Bolgarija.

Od začetka krize je Grčija na lestvici svobode tiska zdrsnila za 50 mest, predvsem zaradi klientelizma, zapiranja medijev, zlorab policije in napadov na novinarje s strani neonacistične skupine Zlata zora. V Bolgariji pa so raziskovalni in neodvisni novinarji izpostavljeni policijskemu nadlegovanju in nasilju.

Poročevalci brez meja so slabšo oceno v primerjavi s preteklimi raziskavami dali tudi Veliki Britaniji, saj so angleške oblasti lani pridržale partnerja novinarja Guardiana, ki se mu je kot prvemu zaupal »žvižgač« Edward Snowden. Nato so sledile še zahteve britanske obveščevalne službe, naj Guardianovi uredniki uničijo trde diske s podatki o ameriškem prisluškovanju navadnim državljanom, ki jih je časopisu predal Snowden.

»Namesto da bi ameriške in britanske oblasti prilagodile zakonodajo, ki bi onemogočala zlorabe varnostno-obveščevalnih služb, so se raje lotile preganjanja tistih, ki so občutljive informacije razkrili,« so kritični v novinarski organizaciji.

Za svobodo govora in tiska se predstavniki Unije neprestano zavzemajo. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton je, denimo, ob lanskem dnevu svobode medijev dejala, da so »svobodni in neodvisni mediji nepogrešljivi v vsaki demokratični družbi«. Napovedala je, da se bo EU borila za svobodo medijev po vsem svetu in tudi obsodila vse višjo raven ustrahovanja, nasilja in cenzure, s katerimi se v številnih državah soočajo novinarji. Vsem vladam je šel poziv, naj novinarjem omogočijo delo v varnih razmerah.

A odnos Bruslja do svobode tiska le ni tako enoznačen. Kot je za EUobserver zapisal Željko Ivanović, soustanovitelj in direktor črnogorskega dnevnika Vijesti, je Evropska unija soodgovorna, da se črnogorski mediji soočajo z vse večjimi pritiski, ki jih vodi premier Milo Đukanović. »Državni mediji vodijo kampanjo proti neodvisnim kritičnim medijem in nevladnim organizacijam in prikazujejo njihove ustanovitelje kot kriminalce, novinarke pa kot prostitutke,« je zapisal. »Zato se ne gre čuditi, da je pred stavbo uredništva časopisa Vijesti okrog novega leta eksplodirala bomba, v stavbo pa so neznanci pred tem metali kamenje. Po novem letu je bila z bejzbolskim kijem hudo pretepena novinarka neodvisnega medija Dan Lidija Nikčević. Kot običajno v takih primerih policistom napadalcev ni uspelo najti.«

Odgovornost Unije, piše Ivanović, je, da se do zlorab črnogorske politike vede, kot da jih ni. Po njegovem prepričanju se to dogaja zato, ker črnogorska oblast s predstavniki povezave, katere članica naj bi kmalu postala tudi Črna gora, zgledno sodelujejo. »Črna gora je gostitelj različnih regionalnih iniciativ. Đukanović je priznal Kosovo, podpira vzpostavitev bosanske države, kot jo je predvidel Daytonski sporazum, sodeluje tudi z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. V zameno pa evropski uradniki mižijo na eno oko, ko oblast izvaja pritiske na civilno družbo in neodvisne medije,« je še zapisal soustanovitelj Vijesti. Po indeksu svobode tiska je sicer Črna gora na 114. mestu.

Kako nedosledna je lahko Unija, ko govorimo o pravici do svobodnega govora in tiska, pa je pokazal Odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Evropski poslanci, ki sedijo v tem odboru, so sicer sprejeli poročilo, ki je povzelo 15 zaslišanj, izvedenih v okviru preiskave Evropskega parlamenta o množičnem nadzorovanju Evropejcev s strani ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) in varnostno-obveščevalnih služb članic Unije. Ker je bilo v poročilu govora tudi o tem, da je britansko pridržanje partnerja novinarja Guardiana in zaseg podatkov, ki jih je uredništvo pridobilo od Snowdna, v nasprotju s pravico do svobode govora in pravico do svobode medijev, kot ju določa Evropska konvencija o človekovih pravicah, je odbor s potrditvijo poročila obsodil tudi dejanja britanskih oblasti. Niso pa poslanci našli soglasja, da bi v poročilu zapisali še, da bi Unija lahko nudila zatočišče Edwardu Snowdnu, saj je odločitev o azilu v pristojnosti držav članic. »Je pa čudno, da je lahko Evropski parlament pozval ZDA, naj spremenijo delovanje svojih tajnih služb. Tudi v tem primeru parlament nima nikakršne pristojnosti, pa so se vseeno uspeli dogovoriti o simbolični zahtevi,« je za Deutsche Welle dejal Markus Beckedahl, ki piše za spletni blog netzpolitik.org.

Nazadovanje standardov, ki jih zahodne demokracije zasledujejo pri medijski svobodi, skrbi tudi organizacijo Poročevalcev brez meja. »Ko tradicionalne demokracije ne vidijo več neprecenljive vrednosti svobode tiska, druge, manj demokratične države z dna naše lestvice ne čutijo več pritiska, da bi same medijsko področje naredile bolj demokratično,« je poudaril izvršni direktor organizacije Christian Mihr. Zakaj bi namreč same prenehale preganjati do oblasti kritične novinarje, ko pa ZDA, kjer je pravica do svobode govora domnevno najbolj spoštovana, na 35 let zapora obsodijo Bradleya (sedaj Chelsea) Manninga, ki je s posredovanjem tajnih dokumentov spletni strani WikiLeaks javnosti omogočil vpogled v krutosti vojne v Iraku? In zakaj bi same spoštovale demokratične vrednote, ko Britanci, ki so si izmislili standarde BBC, preganjajo časopis Guardian, ki je razkril množični nadzor kar vseh povprek s strani ameriških tajnih služb; ko je v londonskem ekvadorskem veleposlaništvu »ujet« Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa; ko se Snowden skriva nekje v Rusiji, prepričan, da bi mu sodili in ga obsodili, če bi še stopil na ameriška tla …