Strah pred starši

Avtor članka Klemen Košak je v prispevku izpostavil do nedavnega uveljavljeno prakso vrtca iz Ljubljane, ki je dajal staršem v podpis soglasje, da se lahko njihov otrok igra z otrokom s posebnimi potrebami. O omenjeni praksi sem že slišala od znancev, predstavljeni članek pa mi je dal o tem nekaj več informacij. Dogajanje me ni presenetilo, saj je le odraz stanja v naši družbi in kaže med drugim tudi na odnos do drugačnih, ter na nerazumevanje vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne vrtce in šole. Še več oblika soglasij postavlja v nelagoden položaj tudi starše podpisnike in na nek način širi nestrpnost.

Menim, da dogodek vsekakor zasluži pozornost, saj se je dogajal v predšolskem obdobju, kjer si vsi otroci razen v družini, tudi v vrtcu pridobivajo prve izkušnje in stališča do šibkejših in drugačnih. Otroci se na ta način učijo živeti eden z drugim in ne eden ob drugem. Te socialne veščine jim bodo še kako koristile v kasnejšem življenju, ki nas vse čaka, ob družbenem sistemu, ki se vsaj kratkoročno ne bo spremenil. Pozornost potrebuje tudi zaradi trenda naraščanja te skupine otrok povsod po svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je junija 2011 predstavila Svetovno poročilo o pojavu invalidnostih in v 7. Poglavju – Izobraževanje, (str. 205 – 232) izpostavila izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Njihovo število se zaradi nastanka novih bolezni, stresnega načina življenja predvsem mater, nedostopnosti zgodnjih preventivnih zdravstvenih ukrepov in pedagoških intervencij, povečanega preseljevanja prebivalstva in pojava brezposelnosti, ter revščine, vsak dan povečuje. Zaradi tega se je potrebno na takšno stanje hitreje odzivati, predvsem pa za taka ravnanja biti bolj občutljiv. Vsi pomembni mednarodni dokumenti (najpomembnejša sta Konvencija o pravicah invalidov in Evropska strategija o invalidnosti 2020), postavljata na prvo mesto pravičnost v izobraževanju za vse otroke.

Iz članka je razvidno, da težave nastajajo pri otrocih s posebnimi potrebami, ki jih je strokovna komisija usmerila v običajno skupino v vrtcu in na osnovi odločbe o usmeritvi dobivajo dodatno strokovno pomoč v skupini ali izven nje. Zakonsko je postopek jasen, očitno pa prihaja do zapletov na izvedbeni ravni. Tako je uvajanje soglasij skregano z zdravo pametjo, strokovnostjo in nazadnje tudi nima pravne podlage. S prakso in našim modelom vključevanja predšolskih otrok s posebnimi potrebami v redne skupine in v razvojne oddelke pri vrtcih so se seznanili leta 2009 priznani evropski strokovnjaki in starši otrok s posebnimi potrebami iz petih držav. Naša praksa je bila celo izpostavljena kot primer dobre prakse za predšolske otroke s posebnimi potrebami na ravni EU. Ob tem je potrebno povedati, da naša država tudi sicer na področju predšolske vzgoje in standardov, ki jih še nekako »vzdržujemo« in smo jim temelje postavili že veliko pred letom 1991, v Evropskem prostoru uživa velik ugled in priznanje.

Svetovno priznani strokovnjak za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami David Mitchell je ob zadnjem obisku v Sloveniji izpostavil, da je za uresničevanje izobraževanja otrok s posebnimi potrebami pomembno imeti vizijo, ter da je še kako pomemben način vodenja šol in vrtcev in ne le zakonodajni okvir in finančne možnosti. V Sloveniji se že dogaja, da starši otrok s posebnimi potrebami, predvsem tistih, ki imajo otroke z več primanjkljaji, ne izpostavljajo nepravilnosti, ker se bojijo, da bodo izgubili že obstoječe pravice in pomoči. Zato je z vidika enakosti do vseh otrok in etično – profesionalno, da so vsi starši seznanjeni s programom dela in dogajanjem v vrtcu. Pozitivna klima do drugačnosti naj bi se razvijala med vsemi družinami, tako tistimi, ki imajo in tistimi, ki takega otroka nimajo. Poznano je stališče: »Kar je dobro za otroke s posebnimi potrebami je dobro za vse otroke.« Vsak otrok je namreč najprej otrok, ki ima lahko zelo različne potrebe ali posebnosti. Žal pa se pri nas ljudje na splošno radi delimo po različnih kriterijih, kar se kaže tudi v tej zame malce absurdni zadevi. Velja še zapisati, da so številne države prav zaradi povečanega trenda otrok s posebnimi potrebami izvedle šolske reforme, ki temeljijo na zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami in sistematičnem delu z družinami v predšolskem obdobju. Lahko zaključim, da se temelj do vključevanja vseh drugačnih postavlja v predšolskem obdobju.

Verjamem, da se podobna praksa ne bo ponavljala, ter da se bo krepilo vključevanje otrok s posebnimi potrebami. Upam, da ne pričakujem preveč, da naj bi pristojni ugotovili vse razloge in okoliščine dvo letne prakse soglasij staršev v vrtcu za igro z otrokom s posebnimi potrebami.