Umiranje na obroke

Jože Plečnik je eden najbolj cenjenih slovenskih arhitektov, a žal tega ne bi mogli reči glede na dogajanje v zvezi z bežigrajskim stadionom. Pred petimi leti je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, torej ga je lastnik, podjetnik Joc Pečečnik, dolžan redno vzdrževati skladno z varstvenim režimom. Pečečnik je to počel, a bolj občasno in praviloma po tem, ko je to od njega zahteval inšpektorat za kulturo in medije.

Avgusta lani je stadion prizadel vihar, ki je dvignil tretjino strehe nadstreška nad vhodom z Dunajske ceste. Inšpektorat je izdal odločbo o odpravi škode, a se je izvedba del, menda zaradi slabih vremenskih razmer, zavlekla. Pečečnik tako šele te dni odpravlja škodo. Da ni pretirano zainteresiran za vzdrževanje objekta, je razumljivo: lastnik stadiona je že osmo leto, pa mu še vedno ni uspelo dobiti gradbenega dovoljenja za celovito prenovo objekta.

Mestna občina pogodbe, s katero mu je spomenik podarila, ne namerava razdreti. Še vedno upa, da bo gradbeno dovoljenje dobil. »Nisem prepričan, da bi občina lahko kaj koristnega storila, če bi izstopila iz družbe Bežigrajski športni park, razen v moralnem pogledu. To bi se lahko razumelo tudi, kot da se občina umika iz projekta, da ne bi bila več soodgovorna za propadanje,« pravi podžupan Janez Koželj. Če bi se občina umaknila, bi to pomenilo velike stroške, saj bi morala od Pečečnika in od Olimpijskega komiteja odkupiti zemljišče, povrniti stroške vodenja, priprave in razvoja projekta prenove, nato pa začeti znova. Vprašanje je, ali bi ji uspelo dobiti novega zasebnega partnerja, administrativni postopki bi bili dolgi, posledica vsega tega pa nadaljnje propadanje.

Kaj je torej rešitev? Koželj se zavzema za prehodno, začasno rabo. »Takšna raba je v svetu nekaj vsakdanjega in zaželenega, saj omogoča takojšnjo ponovno rabo degradiranih območij in zapuščenih stavb.« Že med pripravami na prenovo strohnelega dela strehe so se porajale zamisli, da bi stadion delno popravili in ga usposobili za začasno rabo. Uporabljali bi ga lahko učenci bližnjih šol, rekreativni tekači, na njem bi lahko potekali tekmovanja in glasbeni dogodki. Tako bi stadion oživel. »Za delno prenovo in usposobitev stadiona za začasno rabo ne bi potrebovali bistveno več kot 700 tisoč evrov. Če pomislimo, kaj vse bi za ta vložek dobili, bi se splačalo vsaj začeti dogovarjati tudi o tej rešitvi. Seveda pa bi bilo vse lažje, če bi stadion vsaj vzdrževali, dokler se ne bi začela gradbena dela. Tudi to bi bila neka oblika začasne rabe,« priznava Koželj.