Zgolj pravilno ločeno zbiranje plastike ni dovolj

Človek je v preteklosti vedno uporabljal materiale, ki mu jih je nudila narava. Za svoje aktivnosti je uporabljal kamen, les, volno, kosti in ostale materiale. Prvi material, ki je imel podobne lastnosti, kot plastika je bil kavčuk. Uporabljali so ga že v Mezopotamiji za izdelavo žogic, trakov in figuric. Kasneje so se razvijali materiali, ki so posnemali lastnosti roževine in slonovine. Razvoj plastike je šel od uporabe naravnih materialov (kavčuk), do uporabe kemično spremenjenih naravnih materialov (guma, kolagen) in na koncu do uporabe popolnoma sintetičnih sestavin (bakelite, epoksi). Plastiko, kot jo poznamo danes, so množično začeli proizvajati nekje po drugi svetovni vojni.

V letu 2012 je bila letna svetovna proizvodnja 288 milijonov ton, od tega v Evropi 57 milijonov ton. Največji porabnik plastike v Evropi je Nemčija (11,5 milijonov ton). Največ plastike se uporabi za izdelavo embalaže (40 odstotkov), sledijo gradbeništvo (20 odstotkov), avtomobilski sektor, elektronika in kmetijstvo.

Glede ravnanja s plastičnimi odpadki obstaja veliko podatkov in virov. Po nekaterih podatkih se Slovenija nahaja v samem vrhu po predelani plastiki na prebivalca, spet drugi viri navajajo, da smo nekje med prvimi petimi državami v EU. Kar lahko iz lastnih izkušenj povem je, da sem opazil, da se zabojnikih za embalažo res zberejo ogromne količine odpadkov. Problem pa je v tem, da v njih ni samo plastična embalaža, ampak ljudje v te zabojnike odvržejo še veliko papirja, tekstila in ostalih odpadkov, ki tja ne sodijo a dajejo zavajajočo težo.

Zgolj pravilno ločeno zbiranje v Sloveniji ni dovolj. Tudi, če postanemo zgledni »ločevalci» odpadkov je problem v tem, da Slovenija nima zagotovljenega celovitega ravnanja z odpadki. Potrebno je upoštevati prednosti red ravnanja z odpadki. Ta narekuje, da v največji meri preprečimo nastajanje odpadkov na samem izvoru, predmete ponovno uporabimo, recikliramo, energetsko izrabimo in nekje na koncu odložimo. Odlaganje se šteje kot skrajna in zadnja možnost ravnanja z odpadki. V Sloveniji pa največ odpadkov, okoli 58 odstotkov še vedno odložimo. Torej je naše stanje ravno obratno, kot nam jo narekuje hierarhija ravnanja z odpadki. In tako bomo tudi težko dosegli okoljske cilje. Do leta 2020 naj odlaganje ne bi bil več predmet ravnanja z odpadki v EU.

V Švici, ki sicer ni članica EU, 75 odstotkov odpadkov energijsko predelajo, največji delež plastičnih odpadkov reciklirajo na Norveškem,m ki prav tako ni članica EU. Ne da bi bil zagovornik sežiga odpadkov, vendar se mi ne zdi smiselno, da ogromno energetsko bogatih odpadkov, ki bi jih lahko uporabili kot alternativna goriva, še vedno vozimo na odlagališča. Odlaganje bi moralo ostati le še spomin na primitivno ravnanje ljudi iz preteklosti. Slovenija je na šestnajstem mestu kar se tiče deleža odloženih odpadkov, Slovenci odložimo skoraj 50 odstotkov plastičnih odpadkov, recikliramo pa 28 odstotkov, ostalo je energijska predelava. Avstrija predela skoraj vso plastično embalažo - nad 99 odstotkov.

A problematika plastike ni le v vidnih odpadkih. Javnosti je veliko manj znana plastika, ki je v velikosti mikro delcev t.i. mikroplastika. Nastane z razpadanjem večjih delcev plastike. Lahko se nahaja v kremah, šamponih in zobnih pastah, kjer služi, kot abrazivno sredstvo. Prisotna je tudi v naših oblačilih. Njen vpliv je lahko veliko večji, kot vpliv plastičnih vrečk. Zaradi svoje velikosti zlahka zaide v reke in morja, kjer nase veže različna onesnaževala in nazadnje lahko preide v prehranjevalno verigo. O tej vrsti plastike je zelo malo raziskanega. V Sloveniji se je letos začel evropski projekt DeFishGear pod vodstvom Kemijskega inštituta, kot vodilnega partnerja in 16 sodelujočih partnerjev iz sedmih držav. V sklopu projekta se bodo partnerji osredotočali na tri vsebinska področja v Jadranskem morju. Kakšno je onesnaženje z morskimi odpadki, spremljale se bodo količine mikroplastike v Jadranskem morju, kakšne so posledice na morske organizme ter zbiranje in recikliranje zapuščene ribiške opreme in naključno ujetih odpadkov pri ribolovu.

Začele so se delati raziskave tudi na drugih področjih. Plastiko, ki jo tako množično in vsakodnevno uporabljamo šele počasi odkrivamo. Odkrivamo tudi njene pozitivne lastnosti, kot so lahkost, trajnost in vsestranskost. V velikem številu se uporablja v medicini in elektroniki (fleksibilni zasloni). Največji napredek pa ljudje pričakujejo od tiskalnikov 3D. Trenutno so še veliki in počasni, vendar lahko pričakujemo hiter razvoj. Ideja je, da si bo lahko vsak posameznik natisnilpredmet, ki ga potrebuje.

Kljub vsem negativnim in pozitivnim lastnostim si moramo priznati, da brez plastike ne bi imeli takšnega življenja, kot ga imamo. Odvisno je samo od nas, kaj naredimo s tisto plastiko, ki je ne potrebujemo več.

Uroš Robič je avtor filma Plastik fantastik, ki je prejel častno pokroviteljstvo UNESCA za dobo enega leta