Zgodovina proti Evropi

Zgodovina je pomembna, vendar na različne načine. Ponekod in za nekatere ljudi pomeni večna nesoglasja, na katera vplivajo močne geopolitične sile: pred štirimi stoletji je bilo enako kot včeraj. Drugje in za druge ljudi zgodovina predstavlja potrebo, da poiščemo pot za pobeg pred pradavnimi prepričanji in zastarelimi predsodki. Ta razkorak definira intelektualno bitko, ki se zdaj odvija v Evropi in okoli nje.

Ob letošnji stoti obletnici izbruha prve svetovne vojne je bilo objavljenih na desetine novih analiz vojne, s katero naj bi končali vse vojne. Mamljivo je iskati sodobne vzporednice v samozadovoljni imperialni Evropi, zlasti njeno trdno prepričanje, da je svet preveč medsebojno prepleten in uspešen za kakršen koli korak nazaj. Kljub domnevno večji omiki, ki naj bi jo prinašala globalna preskrbovalna veriga, bi kresilne gobe, kot sta Sirija in Južnokitajsko morje, lahko razstrelile svet – tako kot ga je leta 1914 bosenski spor.

Razmislek o dediščini velike vojne je tudi priložnost, da obudimo spomin na takratni način razmišljanja. V Združenem kraljestvu je minister za izobraževanje Michael Gove pred kratkim objavil polemiko, uperjeno proti zgodovinarjem, ki poudarjajo jalovost vojne, in jo poimenoval »pravična vojna«, usmerjena proti »neusmiljenemu družbenemu darvinizmu nemške elite«. Spominja na slabo zakrinkan namig na boj za prevlado v sodobni Evropi.

A leto 1914 ni edina možna ali zanimiva točka za primerjavo, ko razlagamo britansko preteklost. Naslednje leto bo dvestota obletnica bitke pri Waterlooju in končnega poraza Napoleona. Desni britanski politik Enoch Powell je nekoč trdil, da je skupni evropski trg maščevanje Nemcev in Francozov zaradi porazov, ki jim jih je zadala Velika Britanija.

Praznovanja in spominske slovesnosti bodo polne simbolike, povezane s sodobnimi spori. Britanski premier David Cameron je že moral prestaviti vrhunsko srečanje s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom iz prvotno predlagane palače Blenheim, kajti francoski diplomati so ugotovili, da so jo zgradili v čast Johnu Churchillu, vojvodu Marlborouškemu, ki je leta 1704 blizu majhnega bavarskega mesta, po katerem je palača dobila ime, zlomil sile kralja Ludvika XIV. Leto 1704 je polno simbolike. Zmaga nad Francijo predstavlja temelje za listino o uniji med Anglijo in Škotsko iz leta 1707. O tej uniji se bodo odločali na pomembnem referendumu, ki ga bodo letos razpisali na Škotskem.

Odmevni zgodovinski datumi se podobno uporabljajo in zlorabljajo na drugem koncu evropske celine, da bi z njimi priklicali duhove sovražnikov, ki so tako odmevni v sodobnih političnih razpravah. Pred nekaj leti je ruski film s preprostim naslovom 1612 obudil spomine na obdobje medvladja med letoma 1598 in 1613, ko je šibko vodstvo dovolilo, da so Rusijo zasedli in spodkopali izdajalski poljski aristokrati in kapitalisti. Režiserju filma Vladimirju Hotinenku se je zdelo pomembno, da ga občinstvo ne razume kot nekaj, kar se je zgodilo v davni zgodovini, temveč kot aktualni dogodek, in bi prek filma morali začutiti povezavo med tem, kar se je dogajalo pred 400 leti in danes.

Medtem ko se Rusija bojuje, da bi Ukrajino vrnila nazaj v svojo orbito, izstopa še eno zgodovinsko leto: 1709, ko je car Peter Veliki v bitki pri Poltavi zlomil švedsko in kozaško vojsko. Tudi ta bitka je bila ovekovečena v novejšem ruskem filmu iz leta 2007, Služabnik njegovega veličanstva. Komentatorji ruske televizije za države, ki najbolj zavzeto podpirajo k Evropi usmerjeno Ukrajino – to so Švedska skupaj s Poljsko in Litvo –, pravijo, da se skušajo maščevati za Poltavo.

Zahodno in vzhodno obrobje Evrope preganjajo letnice, ki jih spominjajo na njihove bitke z osrednjim delom: 1914, 1815, 1709, 1707, 1704, 1612 in drugi. Nasprotno pa se evropski osrednji del največ ubada s tem, da bi presegel zgodovino, in sicer s pripravljanjem institucionalnih mehanizmov za premagovanje sporov, ki so Evropo zaznamovali v prvi polovici 20. stoletja. Projekt evropskega povezovanja je nekakšna osvoboditev izpod pritiska in omejitev preteklosti.

Po drugi svetovni vojni je Charles de Gaulle razvil zapleteno metafiziko, da bi pojasnil odnos svoje domovine do problematične preteklosti. Vsaka evropska država je bila izdana. »Francija je trpela več kot druge države, ker je bila bolj izdana kot druge. Zato mora Francija narediti gesto odpuščanja … Samo jaz bi lahko spravil Francijo in Nemčijo, ker samo jaz zmorem Nemčijo dvigniti iz njenega brezna.«

Winston Churchill (neposredni potomec vojvoda Marlborouškega) je imel podobno povojno videnje za premagovanje preteklih razprtij in nacionalnih sporov. »Ta plemenita celina je izvir krščanske vere in etike,« je trdil. »Če bi bila Evropa nekoč združena in si delila skupno dediščino, sreča, blaginja in slava, ki bi jo uživalo tristo ali štiristo milijonov ljudi, ne bi poznale meja.«

Je evropski center trenutno preveč naiven ali preveč idealističen? Je res mogoče pobegniti pred zgodovino? Ali, nasprotno, je v tem, kako se evropsko obrobje obsedeno zateka k zgodovinskim mejnikom, kaj čudnega? V Veliki Britaniji in Rusiji ta obsedenost očitno ni le način, kako braniti nacionalne interese, temveč tudi mehanizem, da bi se prikupili prebivalstvu, ki je razočarano zaradi trenutne realnosti zatona v primerjavi z imperialno preteklostjo.

De Gaulle in Churchil sta veliko vedela o vojni in hotela sta preseči s krvjo prepojeno dediščino Poltave, Blenheima in Waterlooja. Na zgodovino sta gledala kot na učiteljico z oprijemljivimi nauki o tem, da je treba ubežati preteklosti. Nasprotno pa se danes za evropska obrobja zdi, da so odločena zbežati vanjo.

Harold James je predavatelj zgodovine na univerzi Princeton in raziskovalec na Centru za mednarodne inovacije vodenja CIGI.

©: Project Syndicate, 2014.