Neverodostojne lestvice šol

V Sloveniji je 450 osnovnih šol. Razlike med njimi so velike kot razlike med dnevom in nočjo. A razlike v čem? Predvsem v razmerah, v katerih živijo otroci, ki te šole obiskujejo.

Na lestvici stotih domnevno najuspešnejših šol na NPZ, ki jo je pred kratkim objavil visokošolski center Alma Mater Europaea (podatke pa pridobil od zbiralca podatkov, to je RIC – Republiški izpitni center), ni ničesar relevantnega. Pravzaprav se z njo sploh ne bi smeli ukvarjati. Prvič, podpisal je ni noben raziskovalec, le bolj ali manj neznana institucija, ki naj bi s svojim imenom jamčila za resničnost trditev. Drugič, opisana metodologija ni verodostojna. Šolam je pripisano neko število točk, ki naj bi predstavljale (glede na opis metodologije) »uspeh šole na NPZ v zadnjih treh letih«.

Dr. Gašper Cankar, raziskovalec z RIC, ki se ukvarja z zbiranjem in analiziranjem podatkov o NPZ (in o tem objavlja znanstvene članke), o lestvici pravi: »Te lestvice ne bi preveč komentiral. Čeprav v metodologiji piše drugače, so zajeti le rezultati za leto 2011 za slovenščino in angleščino za šesti in deveti razred (pri čemer so preizkus znanja angleščine v devetem razredu pisali samo na četrtini šol). Vsakršen komentar je zato odveč.« Uspeh šole v zadnjih treh letih torej dejansko prikazuje lestvica uspešnosti pri dveh predmetih in v dveh razredih zgolj za četrtino šol. Z lestvice ni razvidno, pri katerih šolah sta upoštevana dva predmeta v dveh razredih in pri katerih le eden. Poleg tega je v nekaterih šolah preizkuse opravljajo samo nekaj otrok, zaradi česar je rezultat na nacionalni ravni – tudi če bi šlo za dobro metodologijo – neverodostojen.

Ampak denimo, da bi bila lestvica dejansko odslikava (korigiranega) aritmetičnega povprečja večletnih rezultatov na NPZ. Kaj bi nam povedala? (Ne pozabimo, da ni.)

Na seznamu prvih stotih so praviloma šole iz urbanega okolja oziroma mestnih zaledij. Od 38 pomurskih šol je na lestvici stotih »naj« le ena in od 17 koroških šol prav tako ena. Na njej ni nobene šole iz Zasavja. Ena je iz Bele krajine, pa še ta iz urbanega okolja, Črnomlja. Če iz analiz podatkov o NPZ, maturi in iz mednarodnih raziskav, ki kažejo, da so razlike med slovenskimi šolami majhne, sklepamo, da so kakovostne šole enakomerno porazdeljene po vsej državi, potem bi moralo biti na lestvici vsaj osem pomurskih in vsaj tri ali štiri koroške. Vendar jih ni.

Koliko knjižnic in knjigarn je v Prekmurju in na Koroškem dostopnih peš ali z javnim prevozom?  Kaj pa v Ljubljani? V Beli krajini ni nobene knjigarne, pa še marsikje v Sloveniji ne.

Ko računamo delež pojasnjene variance oziroma to, koliko razlik med šolami lahko pripišemo šolam samim in koliko učencem, ki jih obiskujejo, dobimo različne podatke. Gašper Cankar z RIC v enem od člankov pravi, da »… analize podatkov nacionalnega preverjanja znanja kažejo, da razlike med osnovnimi šolami predstavljajo le 10–20 % variance dosežkov učencev. Vsekakor lahko glede na rezultate analize dosežkov nacionalnega preverjanja znanja zaključimo, da so razlike pri dosežkih za vključene predmete konec devetega razreda med osnovnimi šolami v relativnem smislu majhne v primerjavi z razlikami med dosežki učencev znotraj šol.«

Če pogledamo izsledke mednarodnih raziskav, pa vidimo, da so razlike med šolami še manjše. Nedavno objavljeni izsledki Mednarodne raziskave bralne pismenosti PIRLS so pokazali, da razlikam med šolami lahko pripišemo le pet odstotkov variance. Cankar: »Težko rečem, od kod te razlike – mogoče je NPZ še malo bolj strukturiran na slovenski učni načrt, mednarodne raziskave pa skušajo ujeti ’jedro’ učnih načrtov ... in so tako malenkost slabše povezane točno s tistim, kar učitelj uči. Je pa to nepreverjeno razmišljanje.«

Ne glede na to, ali dejavnikom šole pripišemo pet ali 15 odstotkov, to ne pomeni nujno kar razlike v kakovosti izobraževanja, ampak se v teh pojasnjenih razlikah skrivajo tudi drugi dejavniki, na primer opremljenost šole ali kakovost izvedbe obveznih vsebin, ki je zelo odvisna od finančnih zmožnosti šole in učenčevih staršev.

Lahko rečemo, da razlik v dosežkih šol ne določajo šole, ampak otroci, ki jih obiskujejo (vendar to ne pomeni, da šole razlik ne bi mogle narediti). In če so razlike v poučevanju majhne, če imamo centraliziran šolski sistem in en kurikul za vse šole, kako je potem mogoče, da otroci v Prekmurju in na Koroškem v akademskem smislu funkcionirajo popolnoma drugače od vrstnikov v Ljubljani in njenem primestju? Ponujata se nam dva odgovora. Prvič, glede na to, da večina ljudi v Sloveniji verjame, da je izobraževanje vsaj približno enako dostopno vsem, bi lahko rekli, da so otroci v Ljubljani pač pametnejši od otrok v Prekmurju ali na Koroškem, kajne? Upam, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi temu nesmislu verjel.

In drugi mogoči odgovor? Če intelektualne razlike niso tiste, ki določajo razliko med Ljubljano in Prekmurjem, potem morajo biti to zunanje okoliščine. Tu bi ugotovili, da so razlike med šolami oziroma med otroki, ki te šole obiskujejo, ogromne: kaj imajo družine doma, kam hodijo na počitnice, kam učenci hodijo v šolo v naravi – v Kranjsko Goro in še kam drugam leto za letom ali enkrat v devetih letih v bližnji lovski dom? Koliko berejo; ali doma sploh imajo knjige? Koliko knjižnic in knjigarn je v Prekmurju in na Koroškem dostopnih peš ali z javnim prevozom? Kaj pa v Ljubljani? V Beli krajini ni nobene knjigarne, pa še marsikje v Sloveniji ne.

Objavljeni seznam je torej popolnoma nerelevanten za razpravo o uspešnosti slovenskih osnovnih šol.

Uspešnost šole lahko definiramo le z razliko med vhodnim in izhodnim dosežkom, če se izrazimo nekoliko tehnološko. Primerjamo lahko šole, ki delujejo v podobnem socialno-ekonomskem okolju oziroma jih primerjamo z drugimi statističnimi prijemi, šole po dosežku na primer razporedimo glede na izobrazbo staršev ali število knjig v družini (to sta dokaj zanesljiva statistična kazalca SES) in potem pogledamo, ali šole dosegajo višji ali nižji dosežek od pričakovanega.

Barbara Neža Brečko, raziskovalka pri Skupnem raziskovalnem centru Evropske komisije v Sevilli: »Če bi pogledali sliko regresijske analize, bi videli, da se šole razporejajo po regresijski premici od najmanj uspešnih do najuspešnejših. Če bi podrobneje proučili izbrane šole na spodnjem koncu premice in šole na njenem zgornjem koncu, bi prišli do tehle ugotovitev – na zgornjem koncu je veliko večji delež šol iz privilegiranih okolij (npr. ljubljanske regije), v spodnjem delu premice so večinoma šole iz deprivilegiranih okolij, delež pojasnjene variance med samo tema dvema skupinama pa bi bil veliko večji.«

Regresijska premica, ki loči uspešne šole od neuspešnih.

Vir podatkov: Mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS

Šola z dosežkom 500 točk, ki je nad regresijsko premico, je uspešnejša od šole z dosežkom 550 točk, ki je pod regresijsko premico. Slednja v svojem okolju praviloma velja za izjemno dobro šolo. (Nekatere šole pod regresijsko premico so na seznamu sto »naj« šol.)

Za najvišjo izobrazbo vzamemo najvišjo izobrazbo vsaj enega od staršev. Nižja vrednost povprečne izobrazbe pomeni nižjo izobrazbo, višja vrednost pa višjo izobrazbo. Vrednost 2 pomeni končano osnovno šolo, vrednost 6 pa končano fakulteto. Noben razred ni tak, da bi vsak otrok imel vsaj enega od staršev z univerzitetno izobrazbo.

Slovensko povprečje na PIRLS 2006: 522 točk.