Ljubljana Center 90210

V devetdesetih letih je bila izjemno priljubljena ameriška najstniška nadaljevanka Beverly Hills 90210, katere glavni junaki so razvajeni mulci iz privilegirane mestne četrti, ki sicer pretežno trpijo, ker njihovi bogati starši ne najdejo časa zanje in jim, namesto da bi jih toplo objeli, kupujejo nove živo rdeče športne kabriolete, jim polnijo kreditne kartice in jim dovolijo, da neomejeno žurirajo naokrog. Vsi hodijo na super elitno šolo West Beverly High School, na kateri so jim na razpolago nove bleščeče učilnice, odlični profesorji in polna šolska knjižnica.

Vendar je edina, poleg piflarskega Brandona Walsha, ki jo vse našteto navdušuje in ki na to super-duper elitno šolo hodi, da bi izkoristila njene prednosti in si prigarala možnost vpisa na eno od elitnih univerz, Andrea, ki seveda ni fatalna kot Brenda niti seksi kot Kelly, saj ni doma z Beverly Hillsa in se je v resnici z lažno prijavo prebivališča na superšolo pretihotapila. Brez te goljufije, ki jo nenehno preganja, bi morala hoditi na šolo v svojem ne tako bleščečem okolišu, verjetno podobno tisti, na kateri je učila Michelle Pfeiffer v filmu Nevarna srca.

Amerika pač, smo se pridušali, pri nas je vse drugače. Sicer vsi otroci nimajo enako premožnih staršev, to še v socializmu ni šlo, kaj šele v kapitalizmu, ki smo se ga ravno privadili, a imajo vsaj možnost hoditi na bolj ali manj enako kakovostne osnovne šole, ki jim zagotavljajo enake možnosti dostopanja do gimnazijskih programov in jim omogočajo pod enakimi pogoji priti do želenih gimnazij in nato fakultet. Kakor pa je sosedova trava vedno nekoliko bolj zelena od tiste v domačem atriju, se marsikaterim staršem, skrbnim, kakor so, zdi, da nekatere šole vseeno dajejo boljši vtis od drugih. Ljudski glas namreč ve povedati, da denimo v Ljubljani številni starši pretežno iz višjih družbenih slojev otroke raje vpisujejo v nekatere osnovne šole v mestnem središču, kot da bi jih vpisali v šolo v šolskem okolišu, v katerem živijo. Veljavni zakon o osnovni šoli je glede vpisa sicer razmeroma neizprosen, saj določa, da se mora otrok vpisati v osnovno šolo, ki stoji v šolskem okolišu, v katerem živi. Seveda dopušča tudi izjeme, ko starši lahko vpišejo otroka na kako drugo šolo, vendar le, če ciljna šola z vpisom soglaša, pri čemer pa otroka iz drugega okoliša ne more vpisati na račun otrok iz svojega šolskega okoliša. No, če se ljudski glas glede pritiska neke populacije na šole v mestnem središču ne moti, potem na teh šolah že sedaj ta omejitev ne deluje tako trdo, kot je v zakonu zapisana, in je dovoljenih izjem nesorazmerno več.

Takšna, na videz toga zakonska ureditev vpisa v osnovno šolo je zgrajena na izjemno pomembni predpostavki, da so država in lokalne skupnosti dolžne zagotavljati kakovostno mrežo javnih šol v celotni Sloveniji, v kateri bodo vse osnovne šole vsaj podobne, če že ne morejo biti enake kakovosti, ker je pouk v temelju odvisen od kakovostnega učitelja, zato naj načeloma ne bi bilo potrebe po tem, da bi otroci oziroma njihovi starši izbirali med osnovnimi šolami. Prosti trg osnovnih šol naj torej ne bi bil potreben.

Država in lokalne skupnosti so dolžne zagotavljati kakovostno mrežo javnih šol v celotni Sloveniji, v kateri bodo vse osnovne šole vsaj podobne, če že ne morejo biti enake kakovosti, ker je pouk v temelju odvisen od kakovostnega učitelja, zato naj načeloma ne bi bilo potrebe, da bi otroci oziroma njihovi starši izbirali med osnovnimi šolami.

A tudi če se posamezne osnovne šole razlikujejo po kakovosti, nam o njej ne bo prav dosti povedalo doseganje ciljev in standardov znanja njihovih učencev pri zunanjem preverjanju znanja, saj, kot bom pokazal v nadaljevanju, ti rezultati lahko povedo bistveno več o drugih okoliščinah, ki zadevajo udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa. Na podlagi premisleka o tem dejstvu je bila sprejeta druga dokaj stroga zakonska določba, pomembna za problematiko, ki se je lotevam s tem zapisom, in sicer prepoved razvrščanja osnovnih šol na podlagi podatkov in analiz nacionalnega preverjanja znanja, famoznega NPZ-ja. Gre za določbo osmega odstavka 64. člena zakona o osnovni šoli, katere zakonska prepoved je zelo jasna in ne pušča dosti prostora pravniški interpretaciji ali domišljiji uporabnika zakona: prepovedano je razvrščanje osnovnih šol na podlagi dosežkov njihovih učencev pri NPZ-ju. Tako je v zakonu izrecno določeno, da so dosežki učencev pri NPZ-ju izključno dodatna informacija o njihovem znanju, torej povratna informacija šoli oziroma njenemu vodstvu in strokovnim delavcem o tem, kakšno raven znanja dosegajo učenci te šole. Na dosežke učencev pri NPZ-ju poleg kakovosti dela učiteljev enako pomembno vpliva še več drugih dejavnikov: socialni in kulturni kapital otrok, izobrazba njihovih staršev, pričakovanja staršev, jezikovni kod otroka, ki ga pomembno oblikuje otrokovo družinsko okolje, pričakovanja učiteljev in še bi lahko naštevali. Iz navedenega sledi, da je glede na številne dejavnike, ki vplivajo na rezultate, ob podobno kakovostnem delu učiteljev na šolah iz kulturno manj spodbudnih okolij pri istem preverjanju realno pričakovati nekoliko slabše rezultate, kar pa seveda ni pravilo. Sklepanje o kakovosti dela na posameznih šolah zgolj na podlagi rezultatov pri NPZ-ju je zato strokovno nedopustno, zavajajoče, nekorektno in krivično, četudi rezultate opremimo z disclaimerjem, da gre zgolj za segment ugotavljanja kakovosti šol. Pri NPZ-ju, tako kot je zdaj zasnovan, se namreč ne preverja kakovost šol, zato to preverjanje ne daje celovite slike o znanju otrok na posamezni šoli v Sloveniji. Ker se rezultati, doseženi pri teh preizkusih, ne upoštevajo niti pri šolskem uspehu učencev niti pri vpisu v srednje šole, je vprašanje že, kako se učenci sploh potrudijo z odgovori, saj jim je v celoti prepuščena odločitev, kako resno bodo te preizkuse vzeli.

Pri vsem tem pa ne gre pozabiti niti, da so imela podobna razvrščanja šol doslej več negativnih kot pa pozitivnih učinkov. O teh piše Metka Mencin v prispevku Spregledane pasti javnega razvrščanja šol. Izkušnje drugih držav, kjer so se odločili za takšno razvrščanje, kažejo, da gre pravzaprav za nekakšno samouresničujočo se prerokbo. Razlika med najboljšimi in najslabšimi šolami se po objavi razvrstitve zaradi intervencije v šolah z dna lestvic ni – kot so najprej pričakovali – začela zmanjševati, pač pa se je še poglabljala. Z zaostrovanjem tekmovanja med šolami naj bi se, tako Mencinova, med šolami zaostril tudi boj za učenke in učence, ki največ obetajo (ti naj bi bili praviloma iz družin z velikim kulturnim kapitalom), sočasno pa naj bi se šole otepale manj obetavnih učencev in učenk, ki praviloma prihajajo iz imigrantskih in revnih družin.

Pri razvrščanju srednjih šol glede na dosežke dijakov pri maturi pa imamo – ker je narava mature popolnoma drugačna, saj v nasprotju z dosežki pri NPZ-ju šteje pri vpisu na višjo stopnjo izobraževanja – opraviti z drugačnimi pomisleki. Rezultati, ki jih dijaki dosežejo na maturi, so lahko tudi posledica stopnje naravnanosti posamezne srednje šole na dosežke pri eksternem preverjanju in nam ne bodo veliko povedali o splošnem vzdušju v šoli ter o doseganju tudi drugih zastavljenih ciljev, ne le tistih, ki se preverjajo na sami maturi. Pomembno je poudariti še nesporno dejstvo, da je rezultat posamezne šole pri maturi v četrtem letniku precej odvisen od populacije, ki se je na to šolo vpisala tri leta prej, pa še od vprašanja, ali vodstva šol na prvi rok mature (ki v resnici šteje pri teh razvrščanjih) res pripuščajo vse dijake ali pač tiste, ki bi lahko ogrozili skupni šolski rezultat, začasno preusmerijo in zamotijo s kakšnim popravnim izpitom.

Kljub vsem navedenim argumentom, ki so bili v preteklih letih javno omenjeni več kot zgolj enkrat, se je v delu zainteresirane javnosti utrdilo prepričanje, da se s prepovedjo razvrščanja šol pred njo, predvsem pa pred zainteresiranimi starši prikrivajo pomembne informacije o kakovosti dela na posameznih šolah, do katerih so upravičeni, saj sicer ne morejo kakovostno uresničevati pravice do izbire najboljše šole za svojega otroka. Prikrivanje rezultatov naj bi bilo, po mnenju tega dela staršev, namenjeno ščitenju slabih učiteljev in vzdrževanju nekakšne pregovorne uravnilovke med šolami. Kot sem že zapisal, veljavna zakonodaja s šolskimi okoliši, vsaj kar se osnovnih šol tiče, absolutne pravice do izbire, na katero se sklicujejo, staršem pravzaprav sploh ne daje. Da bi lahko del staršev, ki je prepričan, da so nekatere šole občutno slabše od drugih, sploh uveljavil pravico do izbire osnovne šole, na katero bo vpisal otroka, je treba najprej zrušiti navedeno predpostavko, da država v resnici zagotavlja kakovostno mrežo javnih osnovnih šol po vsej Sloveniji. To pa je mogoče dokazati le s primerjavo podatkov, ki je z zakonom prepovedana.

Na tem mestu ne želim komurkoli odrekati pravice do mnenja, da je opisana zakonska ureditev slaba, in prepričanja, da bi morala biti diametralno nasprotna in bi morale tudi javne šole na odprti sceni med seboj tekmovati za čim višjo uvrstitev na takšnih in drugačnih lestvicah, starši pa bi nato imeli pravico absolutno proste izbire šole, v katero bodo vpisali otroka. Vsak namreč, še posebej pa neka skupina staršev kot zainteresirana javnost, lahko izrazi pobudo za spremembo zakona, ob kateri bi se pač morala opraviti strokovna razprava, v njej pa bi se navedli strokovni argumenti o sedanji in predlagani ureditvi. Popolnoma nesprejemljivo pa se mi zdi, da lahko danes na spletni strani ustanove Alma Mater Europaea najdemo prav prepovedani razvrstitvi osnovnih šol in gimnazij, ne da bi pred tem kdorkoli predstavil strokovne argumente o kakršnikoli koristi razvrščanja šol po rezultatih, doseženih pri NPZ-ju in na maturi (in so nam torej še vedno na razpolago zgolj strokovna mnenja, ki govorijo o škodljivosti tega početja), in ne da bi bile prej spremenjene zakonske določbe o prepovedi razvrščanja. Pri vsem skupaj me kot pravnika še dodatno moti, da je bila z zakonom prepovedana objava izpeljana v nekaj vsaj na videz zakonitih korakih in dejansko z blagoslovom najprej enega državnega organa (pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja) in nato še upravnega sodišča.

Ljudski glas ve povedati, da denimo v Ljubljani številni starši pretežno iz višjih družbenih slojev otroke raje vpisujejo v nekatere osnovne šole v mestnem središču, kot da bi jih vpisali v šolo v šolskem okolišu, v katerem živijo.

Najprej je eden izmed zainteresiranih staršev zaprosil Državni izpitni center za podatke o rezultatih vseh osnovnih šol in vseh gimnazij pri nacionalnem preverjanju znanja, torej podatke, ki jih potrebuje, da bi lahko napravil prepovedano razvrstitev šol. Ker je razvrščanje zakonsko prepovedano in ker je bilo jasno, da se za prošnjo za pridobitev podatkov skriva prav to, je Državni izpitni center prošnjo zavrnil. Eden od zainteresiranih staršev je zato za pomoč zaprosil informacijsko pooblaščenko, ta pa je Državnemu izpitnemu centru z odločbo naložila, naj zainteresiranemu izroči podatke. Državni izpitni center se ni vdal kar tako in je zoper pooblaščenkino odločbo sprožil upravni spor. Upravno sodišče je tožbo Državnega izpitnega centra zavrnilo, saj formalnopravno gledano – glede na to, v zvezi s katerim pravnim vprašanjem je konkretni spor potekal – drugače zelo verjetno niti ni moglo odločiti. Je pa na koncu obrazložitve svoje odločitve naredilo še korak dlje od tega in vnaprej ponudilo odvezo tistemu, ki bo iz podatkov, ki mu jih bo moral izročiti Državni izpitni center, napravil prepovedano razvrstitev šol. Navedlo je, da se ta zakonska prepoved nanaša zgolj na Državni izpitni center in druge javne zavode, ne pa na kogarkoli drugega. Sodišče je torej jasno zakonsko prepoved interpretiralo tako, da je razvrščanje šol pravzaprav prepovedano edini instituciji v državi, ki razpolaga z zadostnimi analitičnimi podatki, da bi to celo lahko spodobno napravila, in kar je še pomembneje, ustrezno interpretirala. Vsi drugi, ki jim mora ta institucija sporočiti vse podatke, ki jih zahtevajo, pa te razvrstitve lahko delajo, kakorkoli se jim pač zahoče. Takšna interpretacija po mojem zagotovo ni skladna z voljo zakonodajalca, saj je ta navedeno prepoved v zakon vnesel preprosto, da kakršnokoli razvrščanje na podlagi rezultatov mature in nacionalnega preverjanja znanja pač ne bi bilo mogoče, je pa zelo prav prišla prosilcu za podatke, ki je nemudoma po tem, ko jih je prejel, tudi objavil prepovedani lestvici »najuspešnejših« gimnazij in osnovnih šol. Pravu je zadoščeno, zakon je kršen, bi lahko rekli na koncu zgodbe. Lov na vpisna mesta v najvišje uvrščenih šolah se lahko začne.

Post scriptum: očitno nobeden od tistih, ki so se kljub jasni zakonski prepovedi odločili brezkompromisno uveljaviti pravico do obveščenosti in s tem pravico do izbire skupine staršev, ni premislil, da so človekove pravice lahko v medsebojni koliziji, in je včasih treba med njimi tudi tehtati; da je pravica posameznika vedeti lahko v nasprotju s pravico do kakovostnega izobraževanja vseh otrok, ki bodo v prihodnosti hodili na osnovne šole z dna razvrstitve, katerih rezultati bodo, če drži teza o samouresničujoči se prerokbi, vedno slabši. Pri prepovedi razvrščanja šol namreč ne gre za ščitenje učiteljev in vodstev šol, ki bi se znašle na dnu lestvice, pač pa za varovanje pravic vseh tistih otrok, ki se šolajo in se bodo še šolali na teh šolah.