V bratovem imenu
Brata Kličko sta bila, ko sta še oba boksala, nerazdružljiva, potem so se njune poti ločile: Vitalij je postal politik, Vladimir pa brani naslov svetovnega prvaka. Zdaj imata spet skupen projekt.
Bilo je že pozno in na hamburškem letališkem terminalu za poslovne potnike so dolgo čakali, da se je končno pripeljal črn mercedes. Ko je Vladimir Kličko prejšnji četrtek s polurno zamudo končno le sedel v zasebnem letalu, je k njemu stopil pilot, da bi ga seznanil z vremenskimi razmerami, ki so jih pričakovali med poletom v Kijev. A Kličko ni imel časa zanj, moral je telefonirati bratu. Hotel ga je obvestiti, da prihaja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Bilo je že pozno in na hamburškem letališkem terminalu za poslovne potnike so dolgo čakali, da se je končno pripeljal črn mercedes. Ko je Vladimir Kličko prejšnji četrtek s polurno zamudo končno le sedel v zasebnem letalu, je k njemu stopil pilot, da bi ga seznanil z vremenskimi razmerami, ki so jih pričakovali med poletom v Kijev. A Kličko ni imel časa zanj, moral je telefonirati bratu. Hotel ga je obvestiti, da prihaja.
Navado obveščanja o odhodih in prihodih jima je vcepil oče, ko sta bila še otroka. Bratje sodijo skupaj in vsak od njiju mora vedno vedeti, kje je drugi. To je že leta njuna navada, k njej pa sodi tudi, da se ne kličeta le po imenih, temveč v skladu s tradicijo vedno dodasta še očetovo ime.
Vladimir je izbral bratovo številko. »Vladimir Vladimirovič,« je Vitalij zaklical bratu, ki je sedel na letalu v Hamburgu, »kaj bo dobrega?«
»Vitalij Vladimirovič,« je odgovoril Vladimir, »zdaj bomo vzleteli.«
Nato je prekinil zvezo, saj je bilo to vse, kar mu je moral povedati. Nobena dodatna beseda ni bila potrebna. Tudi to je ena od njunih navad.
Od najstniških let sta kot eno in kakor v vojski podrejena drug drugemu, česar ju je po vojaško naučil oče, general sovjetskih letalskih sil. Starejši je bil vedno odgovoren za mlajšega.
Vitalij Kličko si vedno vzame čas za vljudnosti. Zaradi tega je simpatičen, hkrati pa mu je uspelo preseči kliše o neotesanih, pretepaških boksarjih.
Skupaj sta boksala, ta orjaška varnostnika, kot ju je opisal prijatelj in poslovni partner Bernd Bönte. Kadar je prvi stal v ringu, je drugi sedel v kotu z brisačo v roki. Ko je bil Vitalij poškodovan, si je Vladimir priboril naslov svetovnega prvaka. Ko je Vitalij izgubil naslov svetovne boksarske organizacije, se je Vladimir maščeval zanj v naslednjem dvoboju. Eden od njiju je vedno boksal, eden od njiju je vedno postal svetovni prvak. Nekoč jima je to uspelo hkrati, in sicer si je vsak od njiju priboril naslov druge boksarske zveze. Narazen sta pet let in dva centimetra. Vitalij, starejši, je visok dva metra, Vladimir 198 centimetrov. V paru sta svet boksa postavila na glavo kot doktor Železna pest in doktor Jekleno kladivo, prva poklicna boksarja z doktorskim nazivom na svetu, vljudna, lepo oblečena v dizajnerska oblačila Huga Bossa. Govorila sta, da sta na voljo le v dvojnem pakiranju.
Zdaj bijeta drugačen boj in spet je Vitalij v središču pozornosti, Vladimir pa mu sledi. To je verjetno njun najpomembnejši boj – in tokrat ni jasno, ali ga bosta dobila. Odkar ljudje na Trgu neodvisnosti v Kijevu demonstrirajo za tesnejšo povezanost z Evropsko unijo in več demokracije, odkar je zavrnitev pridružitvenega sporazuma z EU konec novembra spodbudila proteste, je Vitalij Kličko postal obraz tega upora.
Na Zahodu je bolj znan od vseh voditeljev opozicije, v Ukrajini pa ga ljudje cenijo, ker ni pokvarjen kot večina tamkajšnjih politikov, ker neustrašno vijuga med frontami in ker jim ta širokopleči boksar zbuja občutek varnosti. To je njegov kapital, ki pa počasi kopni.
Razpoloženje kot na veselici, značilno za začetek protestov, se je umaknilo večji nepotrpežljivosti, k čemur je pripomogel tudi Vitalij Kličko, saj je vedno znova postavljal najvišje mogoče zahteve in ultimate, a je vse zahtevano ostalo brez učinka. Tako si človek spodkoplje avtoriteto in razočara privržence. Na Trgu neodvisnosti večino že nekaj časa sestavljajo radikalnejši in bolj desničarsko usmerjeni protestniki, kot bi mu bilo ljubo. Tega se zaveda in to ga skrbi.
V petek, 31. januarja, se je Vitalij Kličko sestal na neskončno dolgem sestanku z obema drugima predstavnikoma opozicije, potem ko je predsednik preklical zaostreni zakon o demonstracijah. Po sestanku je bil do dveh zjutraj v bolnišnici pri Dmitriju Bulatovu, pripadniku opozicije, ki je osem dni veljal za pogrešanega in so ga domnevno mučili.
Evropski poslanec Elmar Brok, eden njegovih zaveznikov, je odpotoval, ne da bi mu zbudil upanje, da bo deležen večje podpore EU. Prav Brok je bil tisti, ki mu je toplo priporočil, naj se udeleži varnostne konference v Münchnu, kamor se je ravno takrat odpravljal tudi sam.
Kličko je dolgo premišljeval, ali naj odpotuje in ali se mu gibanje ne bo izmuznilo, ko se bo dva dni pogovarjal z drugimi politiki. Vendar je bila to hkrati pomembna priložnost za pogovore s predstavniki nemške Krščanskodemokratske unije in visoko predstavnico EU Catherine Ashton.
V Münchnu se je sestal z vsemi, ki so prejšnje tedne v medijih povedali kaj o njem in Ukrajini. V soboto zjutraj se je pogovarjal z ameriškim zunanjim ministrom Johnom Kerryjem, nato z republikanskim senatorjem Johnom McCainom, nazadnje ga je v hotelski sobi obiskal še predsednik evropskega sveta Van Rompuy, spodaj pa ga je v enem od lokalov hotela čakal nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier. Vsi so mu izrazili podporo.
Kerry je povedal: »Združene države Amerike in Evropska unija podpirajo ljudi v Ukrajini.« Steinmeier ga je vljudno pozdravil s stiskom roke, kar ni bila ravno gesta pobratimstva. Ponudil mu je, da bi Nemčija sprejela mučenega Bulatova, če mu bo Janukovič dovolil odpotovati iz države. To je bilo sicer prijazno, vendar Kličku ne ravno v veliko pomoč. Ministra je povabil na obisk v Kijev.
Bil je zvezdnik varnostne konference, eksot v armadi zunanjepolitičnih strokovnjakov, ki se tam srečajo vsako leto. Vse televizijske postaje in vsi časopisi so hoteli dobiti intervju, vsi ministri so se želeli pogovoriti z njim.
Nikogar, ki bi se rad srečal z njim, ne zavrne, in to je veljalo tudi za švicarsko delegacijo in norveškega zunanjega ministra Børgeja Brendeja. Sestala sta se v tirolski sobi v hotelu Bayerischer Hof. »Podpiramo vaš boj za demokracijo,« je rekel minister, »povejte, kaj potrebujete.« Brendejevi svetovalci si niso zapisali skoraj ničesar, so se pa nenehno fotografirali, kot bi hoteli zaznamovati zgodovinski trenutek.
»Kar resnično potrebujemo, so sankcije,« je odgovoril Kličko. Noče samo solidarnosti, temveč več – obljubo, da bo Zahod pritiskal na predsednika Janukoviča. Sankcije, zapiranje računov, vsekakor pa ne samo besede podpore. Prvič v življenju je bil tisti, ki prosi.
Slišati je pomisleke v zvezi s sankcijami, češ da morda ne bodo učinkovale, a tudi pomisleke glede opozicije, te nenavadne naveze nacionalistične stranke Svoboda, Domovinske stranke Julije Timošenko in Kličkove stranke Udar. Desni politiki so za Vitalija Klička sicer sporni, vendar se ne more kar tako distancirati od njih, ker jih potrebuje. Tudi Domovinska stranka ni preprosta partnerica, saj njena predsednica iz zaporniške celice graja opozicijskega voditelja Arsenija Jacenjuka, ta pa je, saj je izkušen politik, resen Kličkov tekmec.
V Münchnu ga je veliko ljudi razglašalo za prijatelja. A politiki pač radi govorijo takšne stvari. Pravi, da nima nič proti, če se vsi želijo fotografirati z njim in ga snubijo. Vseeno pa se zaveda razlike med pravimi in navideznimi prijatelji. »Navidezni prijatelji ti govorijo, da si najlepši, najboljši in najmočnejši. To ponavljajo, dokler ne verjameš, da si res najlepši, najboljši in najmočnejši. Nato pa si enkrat poražen in pas svetovnega prvaka dobi tvoj naslednik. Nepravi prijatelji takrat nenadoma začnejo govoriti: ta drugi je zdaj najlepši, najboljši in najmočnejši. Ti pa ostaneš sam in lahko samo še zreš za njimi.« A tega ne obžaluje, saj je življenje pač takšno. Vprašanje je le, katerih je bilo na varnostni konferenci več, pravih ali navideznih prijateljev.
Vladimir Kličko pozna veliko slavnih ljudi, odkar se je za nekaj sekund pojavil v filmu Oceanovih enajst. Že leta 2004 med oranžno revolucijo je začel zvezdnike pridobivati za podporo ukrajinskemu boju.
Klička so v Münchnu nenehno spremljali telesni stražarji, takoj ko je zapustil sobo. To se mu v Nemčiji sicer ni zdelo potrebno, sploh pa ne v takšnem razkošnem in uglednem hotelu. Ko se je moral v dvigalu stiskati s svetovalcem in telesnima stražarjema, jima je z nasmeškom pojasnil, da se zna tako ali tako boriti bolje od njiju, tudi streljati in udariti zna bolje kot onadva. Nazadnje so popustili in mu dovolili, da je sam hodil naokrog.
Kličkov naslednji sogovornik je bil bavarski premier Horst Seehofer. Ta mu je predstavil svojo evropsko ministrico, njega pa pohvalil za nastope na Trgu neodvisnosti, kjer naj bi bil pokazal nadčloveške sposobnosti. Beseda je nanesla tudi na ukrajinske kmete in kmetijska nadomestila, saj ima Seehofer častni doktorat agronomske fakultete v Kijevu.
Kličko je vljuden človek. Žal mu je bilo, ker to leto ni mogel biti s prijatelji na tradicionalni pokušini belih klobas v hotelu Stanglwirt. Prijatelju Ralfu Moellerju se je opravičil, ker je zaradi dogajanja v Kijevu pozabil na njegov rojstni dan.
Vedno si vzame čas za vljudnosti. Zaradi tega je simpatičen, hkrati pa mu je uspelo preseči kliše o neotesanih, pretepaških boksarjih. Vse to so bili njegovi aduti tudi v Münchnu, ko je zvečer sedel na odru z ukrajinskim zunanjim ministrom Leonidom Kožaro. Govoril je nemško, ne preprosto rusko, in jezik mu je povzročal kar nekaj težav, ko je napadal ukrajinsko vlado. Ta mešanica nemoči in odločnosti ni ostala brez odziva, vendar je vljudnost, zaradi katere nikomur ne moreš preprosto reči, naj te pusti pri miru, tudi naporna.
Med razpravo je med drugim povedal: »Ni zmage brez boja – in mi se bomo borili.« Še vedno razmišlja kot boksar. A politika ima svoja pravila in ni vedno jasno, kdo bo na koncu zmagovalec, če bo sploh kdo.
Ko je Kožara začel razlagati, da naj bi bili demonstranti na Trgu neodvisnosti teroristi, ki opletajo s fašističnimi simboli in odmetavajo molotovke, je Kličko brez besed zapustil oder. Vrnil se je z zbirko fotografij, dokumentiranim policijskim nasiljem nad protestniki. Podal jih je naokrog in jih pokazal tudi zunanjemu ministru, a jih je ta le ošinil s pogledom. Z odra je stopil kot boksar, brez besed, in v zrak dvignil eno od fotografij. Vsaj za hip je bil videti kot zmagovalec.
Zvečer je utrujen čakal v hotelu na ženo, ki je samo za eno noč priletela v München. Videla se nista že mesec dni. Poleg njega je ležala škatla zdravil proti gripi. Imel je vročino.
Naslednji dan ga je službeni šofer varnostne konference odpeljal na letališče. Dovoljena hitrost je 120 kilometrov na uro, števec jih je kazal 200, a Kličko ni imel pripomb glede prehitre vožnje in se ni čudil. Šele na letalu je šoferja vprašal, ali je dovoljeno voziti tako hitro. Svet vplivnežev in šoferjev, ki lahko nekaznovano kršijo prometne predpise, mu je tuj.
Pod njim je bila Nemčija, dežela, v kateri sta z bratom našla drugo domovino, ko sta postala znana boksarja. Zanj je to zgledna demokratična država in simbolizira cilj, ki bi ga rad dosegel tudi sam.
Šoferju je povedal, kako je v Nemčiji nekoč vozil prehitro. Ko so ga ustavili policisti, mu je eden od njih čestital za zadnji dvoboj in mu razložil, da že dolgo navija zanj. Nato pa je popolnoma mirno rekel še: »To bo 30 evrov, prosim.« Natančno tako mora biti, meni Kličko. Nato je zaspal in se prebudil šele v Kijevu.
Vladimir Kličko je bil v tem času na superbowlu v New Jerseyju. Na rdeči preprogi se je ustavil z ukrajinsko zastavo v roki, se pogovarjal z nekdanjim newyorškim županom Michaelom Bloombergom in na njegovem televizijskem kanalu Bloomberg TV imel intervju, med katerim je govoril o boju svojega brata v Ukrajini. Prevzel je vlogo veleposlanika, novice o bratu je ponesel v svet in ameriško televizijsko postajo izkoristil za pridobivanje zaveznikov.
Nato je odpotoval še v Nashville in končno v Oberhausen, kjer je na tiskovni konferenci napovedal svoj naslednji boksarski dvoboj – 26. aprila se bo spopadel s Samoancem Alexom Leapaiem, imenovanim Levjesrčni. Na tiskovni konferenci je bilo veliko več novinarjev, kot je pričakoval. Prišel je tudi njegov bodoči nasprotnik. Kličko je imel na zavihku suknjiča prišito ukrajinsko zastavo. Na kratko je nekaj povedal o izzivalcu za naslov svetovnega prvaka. Na vprašanje, kaj mu je pomembnejše, njegov ali Vitalijev boj, je odgovoril, da ne gre za tekmovanje med njima, temveč za zmago družine Kličko. Vladimir je nasprotoval temu, da bi brat vstopil v politiko, ker je preveč stresna in nehvaležna. A brat vedno naredi tako, kot se sam odloči.
Vitalij Kličko se že skoraj deset let trudi, da bi postal več kot samo boksar: leta 2006 je kandidiral za kijevskega župana in se po številu glasov uvrstil na drugo mesto, uspelo mu ni niti leta 2008. Dve leti kasneje je postal predsednik prozahodno usmerjene stranke Udar, leta 2012 je nastopil kot njen prvi kandidat in njegova stranka je postala tretja najmočnejša v parlamentu.
Oče ga je vedno učil, da nosi odgovornost do domovine. V mladih letih ga politika ni preveč zanimala, vendar je imel v sobi prilepljen poster Arnolda Schwarzeneggerja. Kar nekaj let pozneje sta se srečala v Kaliforniji, tik preden je Avstrijec postal guverner. Kličko je bil navdušen nad njegovo kariero. Če je mišičnjak lahko postal uspešen politik, zakaj to ne bi uspelo tudi boksarju?
Vladimir Kličko danes razume bratovo odločitev in njegov politični projekt je postal njun skupni. Vitalij je pogosto nakazoval smer med boksarsko kariero in pri študiju. Vladimir je še vedno prepričan, da potrebujeta drug drugega: politik boksarja in nasprotno. Prvi pripomore, da je drugi večji, in ohranja mit o zmagovalcu.
Vladimir Kličko pozna veliko slavnih ljudi, odkar se je za nekaj sekund pojavil v filmu Oceanovih enajst. Že leta 2004 med oranžno revolucijo je začel zvezdnike pridobivati za podporo ukrajinskemu boju. Georga Clooneyja in druge je prosil, naj protestnikom pošljejo videosporočila.
Po prvih protestih na Trgu neodvisnosti konec lanskega novembra se je spet oglasil pri Clooneyju. Ta ga je vprašal, kaj lahko naredi; isto je zanimalo Arnolda Schwarzeneggerja, Klausa Meineja in Quincyja Jonesa. Na superbowlu se je z njim želel sestati celo Bill Clinton, vendar jima ni uspelo, zato pa je napisal prijazen tvit: »Vse spoštovanje srčnim Ukrajincem. Uspelo vam bo!«
Prejšnji četrtek sta se brata srečala v bistroju Va bene, italijanskem lokalu tik poleg nemškega veleposlaništva v središču Kijeva, kjer sta stalna gosta. Pozdrav je bil špartanski, brez poljubljanja in objema, brez odvečnih besed, samo s strmim pogledom. To jima zadostuje. Vitalij je ostal brez glasu in je bil neskončno utrujen. Vladimir ga je nameraval pravzaprav samo pobrati, da bi se odpeljala domov, a sta se zaklepetala. Sedela sta na klopi, stikala glavi in se tiho pogovarjala po rusko.
Razmere so težavne, revolucija zastaja. Predsednik Janukovič poskuša s taktiko držanja v negotovosti in očitno upa, da bo opozicija razpadla sama od sebe. Vitalij Kličko se je z njim pogajal ure dolgo, zahteval Janukovičev odstop in zavrnil njegovo ponudbo, naj vstopi v vlado. Kaj mu zdaj še preostane? Od decembra lani za nemški časnik Bild piše kolumno, da ohranja stalno prisotnost v nemških medijih. Tistega večera ni napisal ničesar. O čem pa naj bi sploh poročal?
Z bratom sta se potem vendarle odpravila domov, spat.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.