Sv. Pavel v Bosni in Hercegovini

Natančno pred tremi leti, med arabsko pomladjo februarja 2011, so svet obšle nenavadne fotografije. Na trgu Tahrir so sredi protestov muslimani pokleknili k molitvi, koptski kristjani pa so okoli njih postavili živi ščit. Tiste dni se je na nekem zidu v Kairu pojavil grafit, na katerem je polmesec namesto zvezde oklepal križ, zraven pa je pisalo: »Vsi smo proti režimu.«

Te dni smo v Bosni in Hercegovini priča podobnim prizorom. Vsem poskusom manipulacije navkljub – z obeh, s hrvaške in srbske strani – ne gre za proteste, spodbujene z nacionalnimi razlogi. Ravno nasprotno, resnico o množičnih nemirih v tako rekoč vseh mestih v državi je najbolje povzel grafit v Tuzli. Na zgradbi, ki ji ognjeni zublji niso prizanesli, je pisalo: »Smrt nacionalizmu.«

Ko sem točno teden po izbruhu prvih protestov prispel v Sarajevo, so bile na poslopjih še vidne sveže brazgotine, ki jih je povzročil ogenj, protestniki pa so bili še vedno na ulicah. Štirinajstega februarja je potekal drugi sarajevski plenum. In čeprav so liberalni komentatorji prav tekmovali, kateri bo večkrat ponovil, da so se nacionalna nasprotja v Bosni in Hercegovini s protesti še poglobila, je plenum, ki je potekal v Mladinskem domu, dokazal, da bi bilo lahko res karkoli, samo to ne.

V zgradbi na Skenderiji, ki je bila nekoč, v Jugoslaviji, simbol modernizma in Zahoda, potem pa je med vojno v devetdesetih letih pogorela, se je zbralo več kot tisoč ljudi. Že na začetku plenuma se je eden od udeležencev priglasil k besedi in rekel: »Sem katolik, sem jud, sem musliman, sem Rom, sem prebivalec tega mesta.« Hitro se mu je pridružil drugi in dejal: »Sem musliman, poleg mene pa je Srb ali Hrvat, in če sva lačna, kako da nisva brata, seveda sva, vsaj brata po želodcu.« Potem je skromno zamrmral sam sebi v brk: »Nočem se delati pametnega, ampak to sem moral povedati.« Z drugega konca dvorane je nekdo zaklical: »Seveda si pameten, saj si tukaj.«

Mar ne odzvanja v teh besedah nesrečnih, obupanih in ponižanih ljudi emancipatorni potencial pisem apostola Pavla? Če je sv. Pavel lahko rekel, da »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske«, ker so »vsi eden v Kristusu«, mar ne bi mogli danes reči, da v Bosni in Hercegovini ni več Bošnjakov, Hrvatov niti Srbov, ker so vsi enaki pred plenumom?

Če bi vam kdo leta 2009, ko so študenti na Hrvaškem zasedli več kot 20 fakultet in vsak dan med 35-dnevno zasedbo Filozofske fakultete v Zagrebu prirejali »plenum«, rekel, da bodo le nekaj let pozneje, in to nikjer drugje kot prav v Bosni in Hercegovini, plenumi vznikali kakor gobe po dežju, bi ga imeli za norega. Hrvaški »plenum« se je, celo po tem, ko je gibanje Zavzemimo Wall Street s svojimi »general assemblies« dokazalo, da neposredna demokracija deluje, zdel kot minljiva utopija.

Le nekaj let pozneje je plenum v Tuzli izboril prvo zmago. Meščani, ki so se vsak dan zbirali in razpravljali o svojih zahtevah, so prisilili krajevno oblast, da se je odrekla t. i. belemu kruhu, navadi, da politiki še leta po izteku mandata prejemajo plačo. Z drugimi besedami, prav strukturi, kakršen je plenum, je uspelo prihraniti milijon mark, kolikor se na leto zapravi za »beli kruh«. Če to prevedemo v nekaj konkretnega, gre za približno 130 celoletnih pokojnin v Tuzelskem kantonu.

Druge zahteve, ki smo jih slišali na enem od prvih sarajevskih plenumov, so bile še radikalnejše, kar zadeva spremembe dosedanjega položaja – revizija in preklic privatizacije, znižanje plač političnim funkcionarjem, prekinitev pogodbe z MDS, revizija posojil v t. i. švicarjih, vrnitev javnih podjetij v družbeno last itd. Nič čudnega, da je eden od udeležencev plenuma dejal: »Bosna in Hercegovina se je samo v zadnjih sedmih dneh bolj približala ideji Evrope kot v zadnjih 20 letih.« Andrej Nikolaidis je v enem svojih komentarjev o dogodkih v državi rekel nekaj podobnega, da so »državljani, ki te dni protestirajo na ulicah Bosne in Hercegovine, večji Evropejci od samih Evropejcev«, ker danes prav oni »resno jemljejo evropske ideale, Evropejci pa so iz Evrope naredili muzej opuščenih idealov«.

Ravno plenumi, ki potekajo in se dan za dnem razvijajo ne le v Sarajevu in Tuzli, ampak tudi v drugih mestih, kažejo, kaj bi pravi evropski ideali sploh lahko bili. Brezposelni, vojni veterani, mladi brez dela – na kratko, vsi poraženci obdobja »tranzicije« – na plenumu dobijo besedo, Srbi in Hrvati in Bošnjaki, stari in mladi, pa se strinjajo o večini stvari, kar je v nasprotju z vsemi desnimi in liberalnimi (dez)interpretacijami tega dogajanja.

Razlika med hrvaškimi in bosanskimi plenumi je, da so leta 2009 neposredno demokracijo uporabili predvsem kot sredstvo za dosego enega cilja (brezplačnega izobraževanja), tokrat pa ima širšo družbeno naravo, usmerjena je proti celotnemu političnemu esteblišmentu. In še ena razlika je ključna: k strategiji hrvaških študentov je sodilo tudi to, da so obrnili hrbet ulici in se zapirali v dvorane, protestniki v BiH pa vzporedno s plenumom tudi demonstrirajo. To je morda ključ do dosedanjega, pa tudi do uspeha v prihodnosti: plenum brez protestov ne pomeni dovolj velike grožnje oblasti, protestom brez plenuma pa manjkata zadostna artikulacija in legitimacija.

Kakorkoli že se bodo razmere v državi razvijale, celo če bo upor propadel, smo o nečem lahko prepričani. Frustracija, ki se je kopičila 20 let, se je končno artikulirala in poti nazaj ni več. Tudi če bodo plenumi kmalu prenehali delovati in protestov na ulicah ne bo več, se je Bosna in Hercegovina v teh nekaj dneh bolj približala ideji Evrope kot v zadnjih 20 letih.