Jože Mencinger – intervju

Jože Mencinger je eden ne ravno številnih ekonomistov, ki se z dogmami – te so v ekonomski teoriji in politiki vse bolj cenjene - le malo obremenjuje, zato pa več stavi na zdravo kmečko pamet. Njegova strokovna razmišljanja o aktualnih družbenih problemih so zato vedno zanimiva in jih ne gre prezreti. Slednje velja tudi za vsebine, ki jih je predstavil v zgoraj citiranem intervjuju. Še posebno je aktualna njegova misel, da sodobni kapitalizem spričo nezadostnega tržnega povpraševanja brez vse bolj obsežnega kreditiranja ne more delovati, po drugi strani pa ga prav to kreditiranje potiska v vse globlje in dolgotrajne krize. Še pred četrt stoletja se je to težavo po mojem razumevanju razmeroma uspešno obvladovalo s tremi mehanizmi: z močnejšim obdavčevanjem dohodkov od kapitala, z omejevanjem prostega pretoka blaga med državami in z inflacijo, ki je prekašala nominalne obrestne mere. Neoliberalna ekonomska politika je ta rešilni pas proglasila za trgu škodljivega – v resnici je predvsem oteževal bogatenje na podlagi lastnine - in ga je učinkovito pospravila. Ena posledic je tudi sedanja splošna gospodarska kriza, ki ji ni videti konca.

V Sloveniji je kriza še globlja kot v večini evropskih držav. Krivi za to smo sami. O tem, kaj počnemo narobe in očitno nameravamo tudi v naprej delati narobe, lahko v Mencingerjevem intervjuju najdemo veliko uporabnega. Žal tega ekonomska politika ne bo izkoristila, saj ima pri njenem oblikovanju odločilno besedo finančni minister, ki pa je zaverovan v neoliberalne dogme. Tudi sicer govori Mencinger vsaj posredno v prid tezi, da je upravljanje danes daleč najbolj odločilen dejavnik uspešnosti, glede tega pa smo v Sloveniji izjemno ubogi, še posebno ko gre za upravljanje države.

Še ena misel. Predvsem po letu 2004 je neoliberalizem v Sloveniji hitro pognal korenine tudi po zaslugi aktivne in glasne skupine mlajših ekonomistov, ki jo je marketinško učinkovito podprl časnik Finance. V ekonomski politiki miselno ta še vedno prevladuje in če ga ne bomo opustili, smo za prihodnost države res lahko zaskrbljeni. K tej prepotrebni spremembi bi lahko veliko prispevali ekonomisti, ki jim spoznanje o neprimernosti neoliberalnih dogem ni tuje in znajo zanje tudi ponuditi uporabne alternative. Poleg Mencingerja je namreč pri nas še nekaj ekonomistov s takimi znanji, a je njihov javni vpliv skoraj zanemarljiv. To bi lahko bilo drugače, če bi se ti ekonomisti ustrezno organizirali in skupno ponudili alternativo za sedanjo ekonomsko in razvojno politiko države. Seveda bi potrebovali tudi medijsko podporo, ki bi jim jo lahko zagotovila prav Mladina. Morda bi Mladina lahko prevzela celo iniciativo, da se nekaj takega organizira?