Srečko Kosovel – pesnik Krasa in revolucije

V prispevku Marjana Horvata je nekaj stvarnih napak, ki zahtevajo popravek: literarni zgodovinar, omenjen na str. 60, ni Alojz Gspan, ampak Alfonz Gspan; lani pri Beletrini niso prvič doslej izšla Kosovelova zbrana dela, kot prav tako piše na str. 60, pač pa Zbrane pesmi; prvič in doslej edinič so njegova zbrana dela izšla pri DZS v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, in sicer v štirih knjigah (I 1946; II l974; III/1,2 1977);

Kosovelovih del je v njih za dobrih 1900 strani, uredniških pojasnil in opomb še 555 strani; Kosovelov opus torej ne obsega 1132 strani, kot spet na str. 60 navaja M. Horvat – toliko obsegajo Beletrinine Zbrane pesmi; v Zbranem delu pa je poleg pesmi objavljenih še dobrih 700 strani Kosovelovih pesmi v prozi, črtic, člankov, esejev, ocen, pisem in dnevnikov.

Ker Horvat te edicije iz ’davnega’ 20. stoletja ne omenja, seveda tudi profesorja Antona Ocvirka ne omenja kot avtorja/urednika te kritične izdaje, pač pa ga (na str. 61) predstavi kot skrbnika Kosovelove zapuščine, ki je do izida Integralov te »vsebinsko in oblikovno revolucionarne pesmi imel v bunkerju« . Ocvirk naj bi torej preprečeval objavo že obstoječe, čistopisne zbirke, ne pa po dolgotrajnem razbiranju rokopisov in posledičnem tehtanju, omahovanju ali po slovensko ’cincanju’ sam izbral in razvrstil Kosovelove pesmi v zbirko, za katero je pesnik v zapuščini navedel samo naslov, njene konkretne vsebine pa ne. In da se bralcem ’bunker’ ne bi zdel naključno rabljena beseda, nas avtor prispevka na str. 62 še enkrat spomni: »Toda Integrali so bili do šestdesetih let v bunkerju.« Seveda so bili, ali natančneje, so nastajali v prav tistem bunkerju, v katerem je od leta 1957, ko ga je zadela kap, živel s Kosovelovo zapuščino tudi Anton Ocvirk. Po dolgotrajnih naporih si je namreč toliko opomogel, da je lahko spet sedel za pisalno mizo, prehodil pa je lahko le nekaj korakov, tako da je v svojem stanovanju do konca dni živel kot jetnik, ki brez pomoči ne more nikamor.

Proti koncu prispevka se avtor prepusti domišljiji in se na str. 63 »skupaj pisateljico Erico Johnson Debeljak« – a tudi z resignirano ugotovitvijo, da »odgovorov ne bomo dobili« - sprašuje: »Kaj bi bilo, če bi Srečko Kosovel, eksperimentalni avantgardist, ostal živ in bi odpeljal svojo generacijo na skrajno pot poezije, na katero je sam komaj stopil? Ali pa razmišljanje o tem, kar je bliže stvarni možnosti /!/, kaj bi se zgodilo, če bi Integrali izšli v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih? Ali bi se okoli pokojnega /!/ pesnika začelo razvijati avantgardno gibanje? Ali bi slovenska literatura šla korenito v drugo smer?«

Kaj pa če bi si v drugi smeri postavili še kakšno neodgovorljivo vprašanje, npr.: kaj če bi bili Kosovelovi domači tako bogaboječi in redoljubni kot Prešernova Katra in bi vse njegove popisane papirje sežgali, namesto da so jih skrbno spravili in ohranili? Kaj če bi brat Stano po dolgotrajnem tehtanju, omahovanju ali po slovensko cincanju prepustil Srečkovo zapuščino v objavo Alfonzu Gspanu ali komurkoli razen Ocvirku, ki je po prepričanju neredkih kulturnih veljakov, selekcionističnih ljubiteljev Srečkove ’baržunaste lirike’, z objavo Integralov’26 »Kosovela uničil«? In kaj če bi se v slovenski poeziji in slovenski literarni zgodovini zgodil prevrat, če avtorice in avtorji, ki so letos objavili svoje skrbno pretehtane analize Eksperimentalne poezije na Slovenskem (Literatura 271-271, januar-februar 2014, 87-144), ne bi toliko časa cincali, ampak bi te spise pretihotapili iz bunkerjev vsaj že v prejšnjem stoletju?