Pred odločitvijo

Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (Sazu) lahko razumemo na dva način. Prvi, dobrohoten, je takšen. Sazu je »najvišja znanstvena ustanova, po kateri hlepi vsak zrel narod«, je reprezentativna ustanova slovenske kulture, akademija delovnih, odsev »slovenske narodne individualnosti«, je intelektualno, znanstveno središče naroda, najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna institucija, ki promovira znanost, kulturo, etične vrednote in v Sloveniji odločilno prispeva k »razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti«.

Vsi zapisani superlativi držijo. Sazu ima 88 rednih in devet izrednih članov, poleg tega ima še 75 dopisnih članov iz tujih znanstvenih ustanov. Gre za ugledne posameznike iz različnih znanstvenih in umetniških disciplin. Sazu prireja posvete, simpozije, izdaja knjige in druge publikacije … Akademija je predvsem znanstveno združenje, pomembno in ugledno, vendar njen glavni namen ni neposredno znanstveno delo, gre predvsem za častno ustanovo. Velika večina znanstvenih inštitutov, ki jih je v zgodovini ustanovila akademija, se je »osamosvojila« leta 1981 in delujejo samostojno, pod okriljem Znanstvenega raziskovalnega centra. Ta je podoben Institutu Jožef Stefan, prijavlja se na različne razpise in zbira denar za svoje delovanje. Na drugi stani ima akademija poseben zakon, s katerim se je država neposredno zavezala, da jo bo financirala. Akademija tako na leto od države dobi okoli 3,5 milijona evrov. Kar je velika večina njenih prihodkov.

Na delovanje akademije lahko pogledamo bolj kritično. Akademija je zaprta institucija, elitni krožek, aristokratska ustanova, novi člani so izbrani po zapletenem volilnem postopku, število članov je omenjeno, med njimi je samo pet žensk, večina članov pa je starejša od 75 let. Razmerja v družbi se zrcalijo tudi v akademiji. V Sloveniji je pri vprašanju položaja žensk v znanosti značilna zapoznela modernizacija, počasno prisvajanje modernosti, saj smo v bistvu še vedno patriarhalna družba. Celo v turški akademiji je delež žensk višji kot v slovenski. Redni člani akademije dobivajo mesečno »nagrado«, okoli 1300 evrov, brez pravih obveznosti, zato ker so redni člani. Znesek je bil v času varčevanja znižan za 200 evrov.

Navzlic dejstvu, da so tovrstne akademije nagnjene k vzdrževanju tradicije, ta usmeritev ne bi smela pomeniti poudarjanja katoliških vrednot. To se je dogajalo v času prejšnjega predsednika.

Zaprta moška skupnost in privilegiji pa niso edine težave akademije. Četudi v zakonskih opredelitvah jasno piše, da akademija sodeluje pri obravnavi splošnih družbenih in gospodarskih vprašanj, se akademija redko oglaša v javnosti. Ne komentira pomembnih družbenih vprašanj, živi sama zase. »Akademija je, takšna, kot je danes, ena od tistih stvari, kjer bi se lahko veliko privarčevalo. Nič nam ne koristi neko znanstveno-vrednostno središče nacije, če pa ne proizvaja načelnih stališč, ki jih družba od vrhunskih intelektualcev upravičeno pričakuje. Akademija bi morala biti v slovenski družbi bolj opazna,« pravi eden od slovenskih raziskovalcev. Vtis, da akademija molči, kadar bi morala govoriti, drži. Slovenski akademiki se niso oglasili ob lanskih velikih demonstracijah, molčali so ob referendumih o človekovih pravicah, ob ukinjanju ministrstva za kulturo, ob političnih korupcijskih zdrsih, akademija ne pomeni mediatorja različnih družbenih interesov.

Pojavljata se torej dva koncepta akademije, po prvem je akademija monolitni steber akademikov, ki delujejo znotraj svojih znanstvenih disciplin, po drugem konceptu pa bi morala akademija skrbeti za povezovanje različnih delov družbe, znanosti, gospodarstva, civilne družbe, lahko tudi politike.

Tudi zaradi molka se je akademija navzela prizvoka konservativizma, tradicionalnega pogleda na družbo, ki se je kazal predvsem skozi lik in delo pokojnega predsednika akademije dr. Jožeta Trontlja. Trontelj je bil strasten zagovornik krščanskega pogleda na življenje in je recimo trdil, da je v vsako človeško bitje vsajeno nekaj božanskega. Jože Trontelj je bil hkrati tudi eden od pobudnikov nastanka Inštituta za preučevanje etike in vrednot, ki ga je decembra 2012 skupaj z družino Musek ustanovila akademija. Inštitut je lani na Brdu pripravil predavanja o stanju vrednot, morale, etike v sodobnem svetu, predavanje pa so poslušali učitelji in ravnatelji osnovnih šol in vrtcev, ki so plačili kotizacijo. S samim inštitutom ni nič narobe, tudi s predavanji ne. Prava problema sta drugje: o konceptu etike so šolnike poučevali posamezniki, ki se z vprašanjem etike znanstveno ne ukvarjajo veliko, s sodelovanjem akademije (tudi predsednika Boruta Pahorja) pa je zasebno-družinski inštitut pridobil večjo znanstveno in moralno težo, kot jo v resnici ima.

Slonokoščeni stolp

»Ne znam si predstavljati, da bi akademija zaradi svoje strukture, načina konstituiranja, selekcije, predstavljala dinamično jedro slovenskega naroda,« o konservativnosti akademije razmišlja Veljko Rus, ki je redni član akademije že skoraj 20 let. »Narobe bi bilo cepiti akademike med leve in desne, med konservativne in progresivne, oba pola sta funkcionalno komplementarna, koncept akademije pa je v izhodišču varovanje kulturne in strokovne dediščine.« O različnosti dojemanja družbe in znanosti veliko pove pripetljaj s Slavojem Žižkom, ki je redni član akademije postal (šele) pred letom dni. Veljko Rus pravi, da so se v nekaterih krogih znotraj akademije pojavljali čisto resni pomisleki o tem, ali je tisto, kar počne filozof, znanstveno. »Ne boste verjeli, ko smo ga kandidirali za člana akademije, so se v nekaterih drugih razredih pojavljali pomisleki, ali gre za znanost ali ne. Tukaj se zrcalijo pravi problemi akademije. Za drugačno delovanje akademije bi se moral spremeniti njen celotni koncept, a žal sem pri tem razmišljanju osamljen.«

»Ne boste verjeli, ko smo Slavoja Žižka kandidirali za člana akademije, so se v nekaterih drugih razredih pojavljali pomisleki, ali gre za znanost ali ne.«

Pa bi se morala akademija res bolj aktivno oglašati? Mnenje o tem, kdaj in kako, so različna. Akademik Janko Pleterski pravi, da akademija ne sme postati delfsko preročišče: »Ni kolektivnih resnic, vsak član priča za svojo, samo predsednik kulminira znanstveno avtoriteto vseh članov, če mu to posamezni lahko tudi molče dopustijo. Akademiki so na svojih področjih samostojni, v stališčih neodvisni, hkrati pa velja, da nekateri razumejo akademijo kot slonokoščeno zatočišče miru in koncentracije. Akademija naj torej svetuje, ne odloča, naj po potrebi natančneje razloži, v čem so družbena vprašanja odprta, naj jih postavlja v vrsto po nujnosti in tehtnosti, vse to s pomočjo metodologijo znanstvenosti, ne pa široke všečnosti in populizma.« Ne gre torej za zaklinjanje na ultimativno resnico, vsem ljudem enako nedostopno, gre za, kot trdi Pleterski, odpiranje poti spoznanja o tistih resnicah, ki terjajo napor človeškega uma.

Kako težko je poiskati skupno stališče med akademiki, kaže primer izjave o pobojih po koncu druge svetovne vojne. Nekaj akademikov, tistih bolj konservativnih, je pripravilo besedilo, ki ni upoštevalo celotnega zgodovinskega konteksta druge svetovne vojne, kolaboracije in upora proti okupatorju, zato so nekateri, tisti bolj levi, protestirali zaradi zavajanja. Napisana izjava je romala v predal, nova, objektivnejša, ni nastala.

»Gre za heterogeno skupino, veliko močnih posameznikov z močnim egom, morda se kdaj poenoti kakšen znanstveni razred, skupnih stališč pa ni,« pravi akademikinja Alenka Šelih in dodaja, da je vtis, da gre pri slovenski akademiji za predmoderno ustanovo, krivičen. »Ljudje, ki so izvoljeni za člane akademije, so praviloma na vrhuncu akademske kariere. Je že tako, da z leti ne postajamo bolj revolucionarni, prej postajamo bolj konservativni. V akademiji so različni posamezniki, tudi Ciril Zlobec ali Jože Pirjevec, ki bi jima težko očitali, da sta konservativna.«

S temi besedami se ni težko strinjati, tudi v akademiji so podporniki te ali one politične opcije. Kar je razumljivo. A naj ponovimo, navzlic dejstvu, da so tovrstne akademije po definiciji nagnjene k vzdrževanju tradicije, kar jih hitro zapelje v konservativnost, ta usmeritev ne bi smela pomeniti poudarjanja katoliških ali predkoncilskih vrednot. To se je dogajalo v času prejšnjega predsednika, tako zaradi njega kot zaradi preostalih, ki so mu molče prikimavali.

Volitve

Te dni je potekel rok za vložitev kandidatur za predsednika. Kako bo akademija delovala v prihodnosti, bo odvisno predvsem od njega. »Novo vodstvo bo verjetno delovalo rahlo drugače kot prejšnje, prejšnje je bilo blagodejno desno, morda bo novo blagodejno levo,« spravljivo pravi Boštjan Žekš, ki je bil dve leti tudi predsednik akademije. Pokojni predsednik Trontelj je bil osebno vpleten v vprašanje etičnih problemov in takšnega naslednika na akademiji ni.

Volilna skupščina bo 6. maja, volitve kandidatov so tajne. Mandat predsednika traja tri leta, z možnostjo enkratne ponovne izvolitve. Ta funkcija se lahko opravlja do 75. leta. Kandidati za naslednika Jožeta Trontlja so trije. Akademik Tadej Bajd, ki na fakulteti za elektrotehniko predava robotske predmete. Akademik Marko Mušič, arhitekt in sedanji namestnik predsednika akademije. In akademik Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede. Izid volitev je težko napovedati, a morda bo po naravoslovno-tehniškem obdobju družboslovje dobilo svojega predsednika.